DOUGLAS ADAMS


ŠTOPARSKI VODNIK PO GALAKSIJI





Avtor: 	Adams, Douglas Naslov: 	Štoparski vodnik po Galaksiji / Douglas Adams ; [prevedel Alojz Kodre]

Enotni naslov: 	The hitch-hiker's guide to the Galaxy. slovenski Vrsta gradiva: 	(znanstveno)fantastična proza Jezik: 	slovenski

Leto: 	2000

Izdaja: 	2. ponatis Založništvo in izdelava: 	Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2000 (Ljubljana : Delo) Drugi avtorji: 	Kodre, Alojz ISBN 	86-365-0041-9

Opombe: 	Prevod dela: The hitch-hiker's guide to the Galaxy UDK 	821.111-312.9

COBISS.SI-ID 	107000320





Table of Contents


Uvod

Prvo poglavje

Drugo poglavje

Tretje poglavje

Četrto poglavje

Peto poglavje

Šesto poglavje

Sedmo poglavje

Osmo poglavje

Deveto poglavje

Deseto poglavje

Enajsto poglavje

Dvanajsto poglavje

Trinajsto poglavje

Štirinajsto poglavje

Petnajsto poglavje

Šestnajsto poglavje

Sedemnajsto poglavje

Osemnajsto poglavje

Devetnajsto poglavje

Dvajseto poglavje

Enaindvajseto poglavje

Dvaindvajseto poglavje

Triindvajseto poglavje

Štiriindvajseto poglavje

Petindvajseto poglavje

Šestindvajseto poglavje

Sedemindvajseto poglavje

Osemindvajseto poglavje

Devetindvajseto poglavje

Trideseto poglavje

Enaintrideseto poglavje

Dvaintrideseto poglavje

Triintrideseto poglavje

Štiriintrideseto poglavje

Petintrideseto poglavje





Landmarks


Table of Contents





Jonnyju Brocku in Clari Gorst

in vsem drugim Arlingtoncem

za čaj, sočutje in blazino





Tam zunaj v neraziskanih zaplotjih nekega popolnoma nemodernega predela Galaksije onkraj Zahodnega spiralnega rokava plava majhno neugledno rumeno sonce.

Okrog njega kroži v razdalji kakih dvaindevetdeset milijonov milj skrajno nepomemben modrozelen planetič, katerega iz opic izvirajoče življenjske oblike so tako obupno zaostale, da se jim zdijo digitalne zapestne ure kar bistra pogruntavščina.

S tem planetom je — bolje rečeno, je bilo — nekaj narobe: večina ljudi na njem je bila večinoma nesrečna. Seveda so se številni prebivalci planeta spoprijeli s tem problemom, v rešitvah, ki so jih predlagali, pa je vedno znova šlo za premetavanje majhnih zelenih koščkov papirja, kar je čudno, saj navsezadnje ti zeleni papirčki niso bili prav nič nesrečni.

In tako je težava ostajala; precej ljudi je bilo hudobnih in večina nesrečnih, tudi tisti z digitalnimi urami.

Čedalje številnejši so bili tisti, ki so videli poglavitno napako v odločitvi, da je treba zlesti z dreves na trdna tla. Nekateri so trdili celo, da je bil položaj zavožen že na drevju in da predvsem nihče ne bi smel zlesti iz morja.

In potem je nekega četrtka, skoraj dva tisoč let po tistem, ko so nekega človeka pribili na drevo, ker je govoril, kako lepo bi bilo, če bi bili za spremembo prijazni med seboj, neko dekle, ki je samo sedelo v majhni kavarni v Rickmansworthu, nenadoma spoznalo, kaj je bilo ves čas narobe; posvetilo se ji je, kako bi lahko spremenili svet v prijazen in srečen kraj. Tokrat je bila rešitev prava, popolnoma izvedljiva in povrhu ne bi bilo treba nikogar nikamor pribiti.

Še preden pa je mogla svojo zamisel komu sporočiti, se je na žalost pripetila strašna, bedasta katastrofa, in rešitev je bila za vedno zgubljena.

Tole ni zgodba o dekletu.

Je pa zgodba o tej strašni, bedasti katastrofi in nekaterih njenih posledicah.

Je tudi zgodba o knjigi, o knjigi z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji: to ni zemeljska knjiga, na Zemlji nikoli ni izšla in do te strašne katastrofe noben Zemljan ni vedel zanjo.

Pa kljub temu kar pomembna knjiga.

Prejkone najpomembnejša knjiga, kar jih je prišlo iz velikih založniških hiš Malega voza - o katerih prav tako noben Zemljan še ni nič slišal.

Ni le skrajno pomembna knjiga, je tudi veličastna uspešnica — bolj priljubljena od Nebesnega priročnika za domačo rabo, bolj iskana kot Še triinpetdeset reči, ki jih lahko počnete v breztežnosti in bolj izzivalna kakor trilogija filozofičnih podtikanj Oolona Colluphida Kje se je Bog zmotil?, Še nekaj največjih božjih napak in Kdo pa sploh je ta Bog?

V številnih bolj sproščenih civilizacijah z Zunanjega vzhodnega roba Galaksije je Štoparski vodnik že izpodrinil veliko Encyclopaedio Galactico v vlogi standardnega odlagališča vsega znanja in modrosti; kajti čeprav je marsikje pomanjkljiv in vsebuje precej apokrifnega ali vsaj divje netočnega, prednjači pred starejšimi, poljudnejšimi deli v dveh pogledih.

Prvič je malce cenejši; in drugič, na platnicah nosi v velikih prijaznih črkah napis SAMO BREZ PANIKE.

Vendar se zgodba o tem strašnem, bedastem četrtku, zgodba o njegovih izjemno hudih posledicah in o tem, kako so te posledice nerazrešljivo prepletene s to pomembno knjigo, začne prav preprosto.

Začne se s hišo.





Prvo poglavje


Hiša je stala na majhni vzpetini ob robu vasi. Stala je sama zase in zrla na širok pas polj. Nič posebnega ni bila — stara kakih trideset let, nekam čokata in oglata, opečnata, s štirimi okni na prednji strani in skoraj natanko takih razmerij, da ni bila prav nič čedna na pogled.

Edini človek, ki mu je hiša kaj pomenila, je bil Arthur Dent, zato pač, ker je v njej prebival. Pred dobrimi tremi leti se je priselil iz Londona, ker se v mestu ni mogel otresti stalne živčnosti in razdražljivosti. Tudi on je imel blizu trideset let, bil je visok, temnolas in nikoli povsem sproščen. Najbolj ga je grizlo, da so ga ljudje venomer spraševali, zaradi česa neki se tako grize. Delal je na krajevnem radiu, kar je bilo, tako je zagotavljal prijateljem, mnogo zanimivejše, kot bi si mislili. Saj je tudi bilo — večina njegovih prijateljev se je namreč ukvarjala z reklamo.

V sredo zvečer je močno deževalo, vaška pot je bila blatna in polna luž, v četrtek zjutraj pa se je zjasnilo in na hišo Arthurja Denta je posijalo sonce — kot se bo pokazalo, zadnjikrat.

Arthurju še ni prišlo do živega, da mu hoče krajevni svet hišo porušiti, ker naj bi tam speljali obvoznico.

V četrtek ob osmih zjutraj se Arthur sploh ni počutil dobro. Ves krmežljav se je zbudil, vstal, se krmežljavo opotekel po sobi, odprl okno, zagledal buldožer, si našel copate in oddrsal v kopalnico.

Zobno pasto na krtačko — tako. Gor, dol, gor, dol.

Ogledalo za britje — obrnjeno v strop. Nastavil ga je. Za hipec se je v njem skoz kopalnično okno prikazal drugi buldožer, takoj nato kocine Arthurja Denta. Obril jih je, se umil, osušil in odcapljal v kuhinjo, da bi si našel kaj prijaznega za pod zob.

Ročka, hladilnik, mleko, kava. Aaahh.

Beseda buldožer mu je zaplavala skozi misli in iskala mesto, kamor bi se lahko zasidrala.

Buldožer pred kuhinjskim oknom je bil kar velik.

Strmel je vanj.

»Rumen,« je pomislil in odcapljal nazaj v spalnico, da se obleče.

Med potjo se je ustavil v kopalnici in spil velik kozarec vode; pa še enega. Začel je sumiti, da ima mačka. Toda odkod? Je mar pil? Pa že. V brivskem ogledalu je ujel odsev. »Rumen,« je pomislil in odtaval v spalnico.

Ustavil se je in tuhtal. V pivnici, ga je spreletelo. Seveda, v pivnici. Medlo se je spomnil, da je bil jezen, jezen zaradi nečesa važnega. Nekaj je dopovedoval ljudem, na dolgo jim je razlagal, kajpak: še najjasneje od vsega se je spominjal obrazov in steklenih pogledov na njih. Nekaj o novi obvoznici, sam je zvedel malo prej. Že mesece se je šušljalo, le da nihče ni vedel nič določnega. Smešno. Znova si je natočil vode in jo izpil. Se bo že pokazalo, je sklenil, nihče noče obvoznice in krajevni svet nima nobene pravice. Se bo že pokazalo.

O bog, kakšen maček! Pogledal se je v velikem ogledalu. »Rumen,« je pomislil. Beseda rumen mu je zaplavala skozi misli in iskala mesto, kamor bi se lahko zasidrala.

Čez petnajst sekund je bil že zunaj, vlegel se je pred velik rumen buldožer, ki je bil zložno prilomastil po vrtni stezi.

Tudi gospod L. Prosser je bil samo človek, kot se reče. To se pravi, bil je dvonoga, na ogljiku zasnovana oblika življenja, izhajajoča iz opic. Ali natančneje: debel, zanikrn štiridesetletnik v službi pri krajevnem svetu. Prav presenetljivo, bil je tudi, ne da bi vedel, Džingiskanov potomec v neposredni moški liniji, vendar so vmesne generacije in mešanje ras tako prerešetali njegove gene, da ni imel opaznih mongoloidnih značilnosti in sta mu od dediščine mogočnega prednika ostala le precej zajeten život in nagnjenje do majhnih krznenih čepic.

Predvsem ni ostalo nič velikega bojevnika: v resnici je bil živčen zagrenjenec. Tega dne je bil še posebej živčen in zagrenjen, ker se mu je resno zataknilo pri delu — do večera bi moral počistiti s hišo Arthurja Denta.

»Dajte no, gospod Dent,« je rekel, »saj veste, da ne more obveljati vaša. Večno ne boste mogli ležati pred buldožerjem.« Poskusil je besno poblisniti z očmi, pa ga niso ubogale.

Arthur je ležal v blatu in se ni pustil.

»Jaz grem do konca,« je zagrozil, »bomo videli, koga bo prej požrla rja.«

»Bojim se, da se boste morali sprijazniti z zadevo,« je rekel g. Prosser, mečkal svojo krzneno čepico in si jo vrtel po glavi, »obvoznica mora biti in tudi bo!«

»Prvič slišim,« je odvrnil Arthur. »Zakaj pa bi morala biti?«

Gospod Prosser mu je skoraj požugal, a si je premislil in spravil prst.

»Kaj se to pravi, zakaj bi morala biti?« se je zavzel. »Obvoznica pač. Obvoznice je treba graditi.«

Obvoznice so iznajdbe, ki omogočajo nekaterim, da zelo hitro šinejo iz kraja A v kraj B, in drugim, da se zelo hitro zapodijo iz kraja B v kraj A. Ljudje iz kraja C, ki leži na sredi poti, si belijo glavo z vprašanjem, v čem je kraj A tako poseben, da se ljudem iz B tako mudi tja, in kaj je tako imenitno v kraju B, da se toliko ljudi iz A žene tja. Želijo si, da bi se vsi ti ljudje končno odločili, kje bi radi bili.

Gospod Prosser bi bil najrajši v točki D. Ta točka ni natančno določena, lahko je katerakoli primerna točka dovolj daleč od točk A,B in C. V točki D bi imel ljubko majhno kočo s sekirami nad vrati, zraven pa bi preživljal prijetne urice v točki E, kjer bi bila točki D najbližja gostilna. Njegova žena bi sicer hotela vrtnico plezalko, vendar se je odločil za sekire. Ne bi mogel reči, zakaj — sekire so mu bile pač pri srcu. Zavedel se je posmehljivih pogledov bageristov in temno zardel.

Prestopil se je z noge na nogo, pa je bilo enako neudobno. Očitno nekdo ni bil opravil svojega dela in g. Prosser je molil, da to nazadnje ne bi obveljalo tudi zanj.

Rekel je: »Saj ste imeli vso pravico do pripomb ali pritožb, ampak do predvidenega roka, veste.«

»Do predvidenega roka?« je zatulil Arthur. »Predvidenega roka? Za vse to sem zvedel šele od delavca, ki ste ga včeraj poslali sem. Vprašal sem ga, če je prišel pomit okna, pa je rekel, da ne, da je prišel podret hišo. In še tega ni povedal naravnost. Kje pa. Najprej je obrisal nekaj oken in mi zaračunal petaka. Šele potem mi je povedal.«

»Ampak gospod Dent, načrti so bili devet mesecev na ogled v krajevni pisarni.«

»Oh seveda, brž ko sem zvedel, sem šel naravnost v pisarno, takoj včeraj popoldne. Niste se ravno pretegnili z obveščanjem, kaj? Recimo da bi komu kaj povedali?«

»Bili so razstavljeni...«

»Razstavljeni! Na koncu sem moral v klet, da bi jih videl.«

»Tam je pač razstavni oddelek.«

»Z baklo!«

»Ah, najbrž so spet izginile žarnice.«

»In stopnice tudi.«

»Ampak obvestilo ste dobili.«

»Ja,« je rekel Arthur, »ja, sem. Bilo je na dnu zaklenjene omare za spise v kotu opuščenega stranišča, kjer piše na vratih Pozor, hud leopard.«

Sonce je zakril oblak. Senca je zdrsnila čez Arthurja Denta, ki si je, ležeč v blatu, podpiral glavo. Senca je zdrsnila tudi čez Dentovo hišo. Gospod Prosser se je zmrdnil proti njej.

»Če bi bila vsaj hiša, kot se reče,« je zinil.

»Mi je prav žal, ampak jaz jo imam rad.«

»Tudi obvoznica vam bo všeč.«

»Oh, nehajte že,« se je zadri Arthur Dent. »Nehajte in se spravite proč, s to prekleto obvoznico vred. Prav nobene pravice nimate in to dobro veste.«

Gospod Prosser je nekajkrat odprl in zaprl usta. V duhu je zagledal strašen, a neizrekljivo prijeten prizor: hiša Arthurja Denta izginja v plamenih, Arthur skuša tuleč ubežati pogoltnemu ognju, iz hrbta pa mu štrlijo vsaj trije ročaji mogočnih sulic. Prividi te vrste so gospoda Prosserja vznemirjali kar pogosto, zaradi njih je bil tako živčen. Malo je zajecljal, a se je zbral.

»Gospod Dent,« je rekel.

»Oh, vi? Ja?«

»V informacijo: si predstavljate, koliko škode bi utrpel tale buldožer, če bi naročil, naj zapelje čez vas?«

»Koliko?« je vprašal Arthur.

»Prav nič,« je rekel gospod Prosser in živčno oddivjal; ni mogel razumeti, odkod v njegovi glavi tisočglava horda kosmatih konjenikov, ki tulijo nanj.

Po čudnem naključju je Prav nič tudi odgovor na vprašanje, koliko je potomec opic, Arthur Dent, sumil, da eden njegovih najožjih prijateljev ni opičjega porekla in da prihaja z majhnega planeta v bližini Betelgeze, ne pa iz Guildforda, kot je večinoma trdil.

Arthur Dent ni posumil niti v sanjah.

Prijatelj je prispel na Zemljo pred kakimi petnajstimi zemeljskimi leti in je sprva hudo garal, da se je vključil v zemljansko družbo — vendar kar uspešno, to je treba priznati. Vsa ta leta je na primer preživel pod krinko brezposelnega igralca, kar je bilo dovolj umevno.

V nečem pa ga je le krepko polomil in to zato, ker je prešprical poglavje v pripravah. Iz zbranega gradiva je namreč sklepal, da bo z imenom »Ford Prefect« ravno prav neopazen.

Bil je primerno visok, čeden, a ne preopazno lep. Lase je imel nekam žimnate in ingveraste, česal se je nazaj. Koža se mu je od nosu napenjala nekam navzad. Nekaj na njem je učinkovalo malce čudno, težko pa je bilo reči, kaj. Nemara to, da ni dovolj pogosto zamežiknil, in če ste se z njim pogovarjali dlje časa, so se vam nehote zasolzile oči na njegov račun. Mogoče se je tudi nekoliko preširoko smejal in so imeli ljudje neprijeten občutek, da jih bo zdaj zdaj popadel za vrat.

Večina prijateljev, ki si jih je bil pridobil na Zemlji, ga je imela za posebneža neškodljive sorte, za nezmernega pivca z nekaj čudaškimi navadami. Strašno rad je na primer vdiral na vseučiliške zabave, se napil in se začel norčevati iz prisotnih astrofizikov, če jih je le našel, da so ga nazadnje morali vreči ven.

Včasih ga je popadla čudna raztresenost in takrat je kot hipnotiziran strmel v nebo, dokler ga kdo ni vprašal, kaj počenja. V zadregi se je zdrznil, a se je takoj zbral in se zarežal.

»Oh, samo leteče krožnike iščem,« se je pošalil in vsi so se smejali in hoteli vedeti, kakšne.

»Zelene!« se je zvito odrezal, se spet divje zarežal in zdrvel v najbližjo pivnico, kjer je plačal velikansko rundo pijače.

Ti večeri so se običajno slabo končali. Ford se je napil žganja, si našel punco in se zavlekel z njo v kot, kjer ji je z zapletajočim jezikom razlagal, da barva letečih krožnikov sploh ni važna.

Nazadnje se je odmajal po cesti in spraševal policaje, če vedo, kod se pride do Betelgeze. Odgovarjali so mu nekaj takšnega kot: »Ali ne bi šli raje domov, gospod?«

»Saj poskušam, ljubček, saj poskušam,« jim je zagotavljal Ford.

Tisto, kar je v resnici iskal, kadar je odsotno strmel v nebo, so bili leteči krožniki kakršnekoli vrste ali barve. Zelene je omenjal le zato, ker je to tradicionalna barva betelgeških trgovskih izvidnikov.

Ford Prefect jih je že zelo težko čakal, kajti za brodolomca je petnajst let dolga doba, še zlasti na tako duhamorno dolgočasnem kraju, kot je Zemlja.

Težko jih je čakal, ker je vedel, kako jih je treba priklicati, da pristanejo in te vzamejo s seboj. Vedel je, kako si je mogoče »ogledati čuda Galaksije za manj kot trideset altairskih dolarjev na dan«.

V resnici je bil Ford Prefect leteči dopisnik tiste neznansko pomembne knjige Štoparski vodnik po Galaksiji.

Človeška bitja so zelo prilagodljiva in do kosila se je življenje v okolici Arthurjeve hiše popolnoma ustalilo. Arthur se je vživel v vlogo ležečega v blatu, od časa do časa je izrazil zahtevo, naj mu pokličejo odvetnika, obvestijo mater ali preskrbijo dobro knjigo; gospod Prosser se je sprijaznil z vlogo, v kateri je bezal v Arthurja z novimi domislicami, kot na primer »zaradi splošnega blagra...«, »v imenu neustavljivega napredka...« ali celo »veste, tudi meni so nekoč podrli hišo, pa se še ozrl nisem...« ter podobnimi prepričevanji in grožnjami; bageristi pa so privzeli vloge posedajočih, pili so kavo in premlevali pravila svojega sindikata, da bi videli, ali je mogoče iz nastalega položaja skovati dobiček.

Zemlja je počasi lezla po svoji dnevni poti.

Blato, v katerem je ležal Arthur, se je že skoraj posušilo.

Na Arthurjev obraz je legla senca.

»Zdravo, Arthur,« je rekla.

Arthur je dvignil pogled in v avreoli sončnih žarkov, ki so mu jemali vid, presenečen prepoznal Forda Prefecta.

»Ford! Zdravo, kako je kaj?«

»Krasno,« je rekel Ford. »Poslušaj, imaš kaj časa?«

» Če imam kaj časa?« je vzkliknil Arthur. »No ja, tule so buldožerji in te stvari, pred katerimi moram ležati, sicer mi bodo podrli hišo, drugače pa... ja, drugače pa imam čas. Zakaj?«

Na Betelgezi ne poznajo posmeha, zato ga Ford Prefect ni zaznal, če ni posebej pazil. Rekel je: »Dobro, kje bi se pa lahko pogovorila?«

»Kaj!?« je osupnil Arthur Dent.

Ford se nekaj trenutkov ni zmenil zanj, napeto je strmel v nebo, kot zajec, ki se nastavlja avtu, da bi ga povozil. Potem je naglo pocenil k Arthurju.

»Pogovoriti se morava,« je rekel z nujo v glasu.

»Krasno,« je odvrnil Arthur. »Kar začni.«

»Morava tudi piti,« je rekel Ford. »Življenjsko pomembno je, da se pogovoriva in zraven nekaj spijeva. Pri priči. Greva v pivnico.«

Živčno se je ozrl po nebu, kot bi nekaj pričakoval.

»Kaj ne razumeš?« je zavpil Arthur. Pokazal je na Prosserja. »Ta človek mi hoče podreti hišo!«

Ford ga je začudeno pogledal.

»Dobro, pa ne bi mogel opraviti brez tebe?« je vprašal.

»Ampak jaz tega nočem!«

»Aha.«

»Poslušaj, Ford, kaj je s tabo?«

»Nič. Nič ni. Poslušaj — moram ti povedati najvažnejšo stvar, kar si jih kdaj slišal. Povedati jo moram pri priči in to v točilnici pri Konju in konjušniku.«

»Ampak zakaj?«

»Zato ker boš potreben krepkega požirka.«

Ford se je zastrmel v Arthurja in ta je zaprepaden začutil, da mu odločnost kopni. Ni mogel vedeti, da je to zaradi stare pivske igre, ki se je je Ford naučil po hiperprostorskih pristaniščih okoli madronitnih rudnih pasov v zvezdnem sestavu Bete Oriona.

Igra ni čisto brez podobnosti z zemeljsko igro indijanska rokoborba, gre pa takole: Tekmovalca si sedeta nasproti za mizo, vsak ima pred seboj kozarec.

Mednju postavijo steklenico džanksa (tistega, ki je ovekovečen v starodavni orionski rudarski popevki »Oh, ne natakaj mi več tega starega džanksa/ ne, nič več tega starega džanksa/ mi bo glava spuhtela in oči mi zavrele/ bo jezik lagal in jaz konec jemal/ oh, daj še en dobri stari džanks«).

Tekmovalca zbereta vso svojo voljo in poskušata nagniti steklenico ter natočiti kozarec nasprotniku — ta pa mora pijačo spiti.

Potem steklenico spet napolnijo do vrha. Igra se nadaljuje. In nadaljuje.

Ko začnete izgubljati, se to navadno ne neha, kajti džanks med drugim tudi slabi telekinetične sposobnosti.

Igre je konec, ko je porabljena določena količina pijače. Poraženec mora izpolniti kazen, ki je običajno nekaj obsceno biološkega.

Ford Prefect je večinoma igral na poraz.

Ford je strmel v Arthurja, ki si je začel umišljati, da bi navsezadnje res rad odšel h Konju in konjušniku.

»Kaj pa moja hiša ...?« je zatarnal.

Ford se je ozrl po gospodu Prosserju in v glavo mu je šinila hudobna misel.

»Ta bi ti rad podrl hišo?«

»Ja, ker hoče ...«

»In zdaj je ne more, ker ležiš pred buldožerjem?«

»Ja, in ...«

»To se bo gotovo dalo urediti,« je rekel Ford. »Oprostite!« je zavpil.

Gospod Prosser (ki se je prepiral s predstavnikom bageristov, ali Arthur Dent ogroža njihovo duševno zdravje in koliko povišice bi v tem primeru morali dobiti) se je ozrl. Presenetilo in tudi vznemirilo ga je, da je Arthur dobil družbo.

»Da? Pozdravljeni,« je zaklical. »Se je gospod Dent že spametoval?«

»Ali lahko za trenutek predpostaviva,« je predlagal Ford, »da se ni.«

»Pa potem?« je vzdihnil g. Prosser.

»Lahko tudi predpostaviva,« je povzel Ford, »da bo ostal tu ves dan.«

»In?«

»Torej bodo vaši možje ves dan postajali brez dela?«

»Že mogoče, že mogoče ...«

»No, če ste se sprijaznili s tem, potem ga pravzaprav ne potrebujete?«

»Kaj?«

»Ne potrebujete ga tu,« je potrpežljivo ponovil Ford.

G. Prosser je razmislil.

»Ne, ne kot takega ...« je rekel, »ne, da bi ga ravno potrebovali ...« Pogovor ga je zbegal. Zdelo se mu je, da ena ali druga stran v njem ne spoštuje logike.

»No, če bi bili torej pripravljeni sprejeti kot dejstvo, da je še vedno tu,« je predlagal Ford, »bi midva lahko za pol urice skočila v gostilno. Kaj pravite?«

Gospodu Prosserju se je to zdelo popolnoma zmešano.

»Sliši se popolnoma smiselno...« je začel pomirljivo in se vprašal, koga bi pravzaprav rad pomiril.

»In če bi vas pozneje prijelo, da bi ga tudi sami zvrnili vrček ali dva,« je dodal Ford, »vam za povračilo prav z veseljem krijeva hrbet.«

»Prav lepa hvala,« je rekel g. Prosser, ki se v tej igri ni več znašel, »lepa hvala, res, zelo prijazno od vas...« Namrščil se je, se nasmehnil, poskusil še oboje hkrati in ko mu je spodletelo, zgrabil krzneno čepico ter si jo zasukal na temenu. Vse je kazalo, da je pravkar zmagal.

»No,« je povzel Ford Prefect, »če bi potem lepo prosim prišli sem in se ulegli...«

»Kaj?« je zazijal g.Prosser.

»Ah, oprostite,« je rekel Ford, »mogoče nisem bil dovolj jasen. Nekdo mora vendar ležati pred buldožerji, ne? Kako jim bomo sicer preprečili, da bi podrli hišo gospoda Denta?«

»Kaj?« je ponovil g.Prosser.

»Saj je čisto preprosto,« je pojasnil Ford, »moj klient, gospod Dent, pravi, da je pripravljen vstati iz blata edinole pod pogojem, da prevzamete njegovo mesto.«

»Kaj pa govoriš?« se je oglasil Arthur, pa ga je Ford sunil z nogo, naj bo tiho.

»Hočete,« je rekel Prosser, da bi tudi sebi razjasnil novo zamisel, »naj se uležem ...«

»Ja.«

»Pred buldožer?«

»Ja.«

»Namesto gospoda Denta?«

»Ja.«

»V blato?«

»V blato, kakor ste se izrazili.«

Kakor hitro je gospod Prosser spoznal, da se je dal ujeti, je začutil olajšanje, kot bi mu padlo težko breme z ramen: s te strani mu je bil svet mnogo bolj domač. Zavzdihnil je.

»In v zameno boste odpeljali gospoda Denta v gostilno?«

»Tako je,« je pokimal Ford. »Natanko tako.«

G. Prosser se je živčno prestopil in spet obstal.

»Častna?« je vprašal.

»Častna,« mu je zagotovil Ford. Obrnil se je k Arthurju.

»No, daj,« mu je rekel, »vstani, da se bo človek lahko vlegel.«

Arthur je vstal in zdelo se mu je, da sanja.

Ford je pomignil Prosserju, ki se je žalostno in okorno usedel v blato. Ob tem se mu je zazdelo, da je vse njegovo življenje nekakšen sen; spraševal se je, čigav sen je to in če tisti vsaj uživa v njem. Blato mu je zalilo zadnjico in roke in mu počasi mezelo v čevlje.

Ford ga je strogo premeril.

»In nobenih skrivnih igric s hišo gospoda Denta, tačas ko ga ne bo, drži?«

»Že samo misel na to,« je zagodrnjal g. Prosser, »ni začela niti razmišljati o možnosti« — zleknil se je vznak - »da bi mi bila prišla na misel.«

Videl je, da se mu bliža predstavnik sindikata bageristov, pa je hitro sklonil glavo in zaprl oči. Skušal je urediti argumente za dokaz, da zdaj sam ne ogroža duševnega zdravja delavcev. O tem sicer ni bil povsem prepričan — glava mu je bila polna hrupa, konj, dima in zadaha po krvi. Tako je bilo vedno, kadar sta ga navdajala bridkost in občutek prevaranosti, razložiti pa si tega ni znal. V neki višji dimenziji, o kateri ne vemo ničesar, je mogočni kan grmel od besa, gospod Prosser pa se je samo tresel in tiho ječal. Pod vekami je začutil pekoče zbodljaje solz. Kakšen dan — najprej uradniški petelini, potem jezni možje v blatu, nerazumljivi tujci, ki človeka mimogrede ponižajo — in povrhu še te horde krohotajočih se konjenikov v glavi.

Kakšen dan! Ford Prefect je vedel, da ni vredno niti para dingovih ledvičk, če Arthurjevo hišo porušijo ali ne.

Arthurja je še vedno močno skrbelo.

»Pa mu lahko zaupava?« je vprašal.

»Kar se mene tiče, mu zaupam do konca sveta,« je zagotovil Ford.

»Oh seveda,« je rekel Arthur, »in koliko časa je še dotlej?«

»Približno dvanajst minut,« je povedal Ford, »pridi, potrebna sva požirka.«





Drugo poglavje


Tole ve Encyclopaedia Galactica povedati o alkoholu. Pravi, da je brezbarvna hlapljiva tekočina, ki nastaja ob fermentaciji sladkorjev, omenja pa tudi njegov opojni učinek na nekatere oblike življenja, zasnovane na ogljiku.

Tudi Štoparski vodnik po Galaksiji omenja alkohol. Pove, da je najboljša pijača na svetu pangalaktični grlorez.

Pojasni, da učinkuje pangalaktični grlorez nekako tako, kot bi vam raztreščili možgane z rezino limone, ovito okrog velike zlate opeke.

Vodnik tudi pove, na katerih planetih zmešajo najboljši pangalaktični grlorez, koliko utegnete plačati zanj in od katerih prostovoljnih organizacij lahko pričakujete pomoč pri rehabilitaciji.

Vodnik pove celo, kako si ga lahko zmešate sami.

Vzemi vsebino ene steklenice starega džanksa, pravi.

Dodaj merico vode iz morij Santraginusa V — oh, ta santraginska morska voda, pravi. Oh, te santraginske ribice!!!

Raztopi v mešanici tri kocke arkturskega megadžina (naj bo primerno ohlajen, sicer se bo izgubil ves benzin).

Prebrbotaj skoznjo štiri litre falijskega močvirskega plina, v spomin na vse srečne štoparje, ki so v močvirjih Falije umrli od blaženosti.

Čez hrbtno stran srebrne žlice prilij merico ekstrakta kvalaktinske hipermete, ki prikliče v spomin opojne vonjave temnega k valaktinskega pasu, vso njihovo sladko skrivnostnost.

Vrzi v mešalec zob algolskega sončnega tigra. Opazuj, kako se raztaplja in kako pri tem prodira ogenj Algolovih sonc prav v srce napitka.

Dodaj brizg zamfuorja.

In olivo.

Izpij... toda.... zelo previdno.

Štoparski vodnik po Galaksiji se prodaja precej bolje kot Encyclopaedia Galactica.

»Šest vrčkov,« je naročil Ford Prefect točaju pri Konju in konjušniku. »Pa hitro, prosim, sveta bo vsak čas konec.«

Točaj si ni zaslužil takega ravnanja, bil je dostojanstven star gospod. Porinil si je očala po nosu navzgor in zamežikal v Forda Prefecta. Toda Ford se ni zmenil zanj, strmel je skoz okno; obrnil se je še k Arthurju, ki je samo nemočno zmignil z rameni in ni rekel nobene.

Zato je začel natakati vrčke in povzel nit pogovora: »Saj, gospod. In ravno pravo vreme, kaj?«

Poskusil je znova.

»Boste popoldne gledali tekmo?«

Ford ga je na kratko ošinil.

»Ne, brez zveze,« je rekel in še naprej strmel skoz okno.

»Kako? Ste prepričani?« je vprašal točaj. »Nobene možnosti za Arsenal?«

»Ne, ne,« je odvrnil Ford, »samo sveta bo prej konec.«

»Oh prav res, gospod, tako ste rekli,« je dejal točaj in prek očal pogledal k Arthurju. »Jo bo pa Arsenal poceni odnesel, kaj?«

To je Forda le presenetilo. »Ne, niti ne,« je rekel in se namrščil.

»Izvolite gospod, šest vrčkov,« je zasopihal točaj.

Arthur se mu je slabotno nasmehnil in spet skomignil. Obrnil se je in se slabotno nasmehnil še drugim gostom v pivnici, za primer, da je kdo kaj slišal.

Pa ni nihče nič slišal, zato tudi nihče ni razumel, čemu se jim smehlja.

Možak ob Fordu je pogledal oba moška in šestero vrčkov. Malo je poračunal in se jima ob obetavnem rezultatu bedasto zarežal ter poželjivo mlasknil.

»Skidaj se,« je rekel Ford, »to je za naju.« Pogledal ga je tako, da bi se še algolski sončni tiger raje posvetil svojim opravkom.

Na mizo je vrgel bankovec za pet funtov. »Obdržite drobiž,« je naročil točaju.

»Kaj, iz petaka? Najlepša hvala, gospod.«

»Se deset minut imate časa, da ga porabite.«

Točaj se je raje umaknil na drugi konec točilne mize.

»Ford,« je zastokal Arthur, »bi mi lepo prosim povedal, kaj za hudiča se dogaja?«

»Pij,« je ukazal Ford. »Tri vrčke moraš spiti.«

»Tri vrčke? In to pred kosilom?«

Možak ob Fordu se je zarežal in veselo pokimal. Ford se ni zmenil zanj. »Čas je samo utvara,« je pojasnil. »Čas kosila še toliko bolj.«

»Zelo globokoumno,« je rekel Arthur. »To bi moral poslati Reader's Digestu. Imajo posebno rubriko za ljudi tvoje baže.«

»Spij.«

»Zakaj na lepem tri vrčke?«

»Za sprostitev mišic, še prav ti bo prišlo.«

»Za sprostitev mišic?«

»Za sprostitev mišic.«

Arthur je strmel v vrček.

»Ali sem storil danes kaj posebno hudega,« se je spraševal, ali pa je svet že od nekdaj tak in sem bil le preveč zabubljen vase, da bi to opazil.«

»No, dobro,« je rekel Ford. »Poskusil ti bom razložiti. Koliko časa se že poznava?«

»Koliko časa?« je pomislil Arthur. »Pet let, mogoče šest,« je rekel. »Bilo je še kar znosno.«

»V redu,« je nadaljeval Ford. »Kako bi sprejel, če bi ti rekel, da nisem iz Guildforda, temveč z majhnega planeta v bližini Betelgeze?«

Arthur je skomignil.

»Ne vem,« je rekel in srknil požirek. »Zakaj - mar misliš, da bi mi mogel reči kaj takega?«

Ford je obupal. Res se ni splačalo, konec sveta je bil preblizu. Rekel je samo: »Spij že.«

Popolnoma neprizadeto je še dodal:

»Konec sveta bo.«

Arthur se je še enkrat slabotno nasmehnil gostom in ti so se namrščili. Neki možak mu je odmahnil z roko, naj se jim že neha nasmihati in naj se raje briga zase.

»To mora biti zaradi četrtka,« si je rekel Arthur in krepko nagnil svoje pivo. »Četrtkov že od nekdaj nisem dobro prenašal.«





Tretje poglavje


Prav ta četrtek se je nekaj čisto neopazno premikalo skozi ionosfero. V resnici kar nekaj teh nekajev, več ducatov velikih rumenih čokatih nekajev, velikih kot stavbe, tihih kot ptice. Pluli so s silno lahkoto, se nastavljali elektromagnetnim žarkom s Sonca, čakali, se razvrščali in prerazvrščali.

Planet pod njimi se skorajda ni zavedal njihove navzočnosti in natanko takega so si tudi želeli. Niso jih opazili z Goonhillyja, brez enega samega bip so preleteli Cape Canaveral, v Woomeri in Jodrell Banku so gledali naravnost skoznje; prava škoda, kajti bili so natanko tisto, kar so s temi napravami iskali že dolga leta.

Zaznala jih je edinole majhna črna škatlica, sub—eta—sens—o—matic. S tihim pobliskavanjem je opozarjala nanje. Počivala je v temnem skrivališču usnjene torbice, ki jo je Ford Prefect ponavadi nosil okrog vratu. Nasploh je bila vsebina Fordove torbice zelo zanimiva in slehernemu zemeljskemu fiziku bi ob njej skočile oči iz jamic: prav zato jo je Ford Prefect skrbno skrival pod zašpehanimi dramskimi besedili, v katerih se je po lastnih besedah potegoval za vloge. Razen sub—eta—sens—o-matica in besedil je nosil v torbici še elektronski štoparski palec — kratko debelo črno paličko, lepo zglajeno in matirano, z ugreznjenimi stikali in kazalci; in še napravico, ki je bila videti kot večji elektronski kalkulator. Opremljena je bila s čez sto plitvimi gumbi in majhnim zaslonom, kake štiri palce v kvadratu, na katerega si lahko v trenutku priklical katerokoli od milijon »strani«. Zdela se je blazno zapletena, zaradi česar je med drugim na plastičnem ščitniku nosila napis SAMO BREZ PANIKE v prijaznih velikih črkah. Sicer pa je bila to najznamenitejša vseh knjig, ki so prišle iz velikih založniških hiš Malega voza — Štoparski vodnik po Galaksiji. Razlog za mikro—submezon—elektronsko izvedbo pa je bil preprosto ta: če bi jo natisnili v normalni knjižni obliki, bi moral galaktični popotnik vlačiti s seboj nekaj popolnoma nepraktično velikih stavb, kamor bi jo shranjeval.

Pod knjigo je bilo v Fordovi torbici še nekaj kulijev, beležnica in velika kopalna brisača znamke Marks & Spencer.

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o brisačah povedati kar dosti stvari.

Brisača, pravi, je takole približno naj—naj najkoristnejša stvar, ki si jo medzvezdni popotnik lahko omisli. Po eni plati ima veliko praktično vrednost — lahko jo ovije okrog sebe, da ga greje, ko prečka mrzle lune Bete Jaglana; na lesketajočih se plažah iz marmornega peska na Santraginusu V se lahko uleže nanjo in vdihava opojne morske hlape; na njej lahko spi pod zvezdami, ki sijejo tako žareče rdeče na puščavskem Kakrafoonu; lahko jo razpne kot jadro na majhnem splavu in se odpelje po počasni težki reki Moth; mokro lahko uporabi kot orožje v boju z golimi rokami; lahko si jo ovije okrog glave, da se zaščiti pred škodljivimi izparinami ali da se obrani pogleda traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če ga ne morete videti, sklepa, da tudi on ne vidi vas — zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen); z njo lahko maha v stiski, da prikliče pomoč, in seveda se z njo lahko tudi obriše, če je še vedno dovolj snažna.

Še mnogo pomembnejša je psihološka vrednost brisače. Je že tako, da vsak strag (strag: ne-popotnik), brž ko pri štoparju opazi brisačo, samodejno privzame, da poseduje štopar tudi zobno krtačko, flanelasto otiračo za obraz, milo, pločevinko keksov, čutarico, kompas, zemljevid, klobčič vrvice, razpršilec proti obadom, opremo za dež, vesoljski skafander itd itd. Še več, taisti strag bo tudi z veseljem posodil štoparju katerokoli od teh ali nadaljnjega ducata drugih stvari, ki jih je štopar po nesreči »izgubil«. Strag si namreč misli, da je vsakdo, ki je prepotoval Galaksijo podolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri vsem tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati.

Odtod tudi izraz, ki se je ustalil v štoparskem žargonu, kot na primer v zvezi »Hej, ti gnaš tega hupi Forda Prefecta? Tapravi trud, ve, kje ima brisačo.« (Gnaš, gnajti: poznati, vedeti za, srečati, spati z; hupi: kul tip; frud: res blazno kul tip.)

Sub—eta—sens—o—matic, ki je počival na brisači v Fordovi torbici, je zamežikal hitreje. Visoko nad površino planeta so se orjaški rumeni nekaji razporedili v vse smeri. Na Jodrell Banku pa se je nekdo odločil, da je ravno pravi čas

za prijazno sprostitev ob skodelici čaja.

*

»Imaš brisačo pri sebi?« je Ford nenadoma vprašal Arthurja.

Arthur, ki je naskakoval tretji vrček, ga je debelo pogledal.

»Ne. Zakaj... bi jo mar moral imeti?« Tudi čuditi se je nehal, saj ni imelo pomena.

Ford je nestrpno tlesknil z jezikom.

»Izpij že,« je priganjal.

V tem trenutku se je od zunaj zaslišal pridušen trušč, ravno dovolj močan, da je preglasil mrmot pogovora v krčmi, hrup glasbene skrinje in kolcanje Fordovega soseda pri točilni mizi — kolcanje po viskiju, ki si ga je bil možak končno le izprosil pri Fordu.

Arthurju se je zaletelo, planil je na noge.

»Kaj je bilo to?« je hlipnil.

»Le mirno,« je rekel Ford, »ni se še začelo.«

»O, hvala bogu,« si je oddahnil Arthur.

»Samo tvojo hišo so najbrž podrli,« ga je pomiril Ford in izpraznil zadnji vrček.

»Kaj?« je zavpil Arthur. Moč Fordovega uroka se je hipoma razblinila. Divje se je ozrl po sobi in se pognal k oknu.

»Zaboga, res so jo. Mojo hišo so podrli! Le kaj hudiča počnem tu v gostilni, Ford?«

»Zdajle je prav res vseeno,« mu je prigovarjal Ford. »Pusti jim malo zabave.«

»Zabave?« je kriknil Arthur. »Zabave!« Še enkrat se je na hitro ozrl skoz okno, da bi se prepričal, ali govorita o isti zadevi.

»K vragu pa njihova zabava!« je zatulil in mahajoč z napol praznim vrčkom stekel iz krčme. Tega dne ga pivski tovariši niso ohranili v lepem spominu.

»Nehajte, vandali! Uničevalci domov!« je kričal. »Vi ponoreli Vizigoti, nehajte!«

Fordu ni preostalo drugega, kot da stopi za njim. Hitro si je pri točaju naročil še štiri zavojčke kikirikijev.

»Izvolite, gospod,« je rekel točaj in jih vrgel na pult. »To bo osemindvajset penijev, če ste tako prijazni.«

Ford je bil neznansko prijazen — spet mu je plačal s petakom in naročil, naj obdrži ostanek. Točaj je pogledal bankovec in potem še Forda. Nenadoma ga je zmrazilo: spreletelo ga je spoznanje, ki pa ga ni razumel, ker ga na Zemlji še nihče ni doživel. V hudi stiski odda sleherno živo bitje v vesolju drobcen podzavestni in podčutni signal. V tem signalu se skriva zelo točno, skoraj vzneseno sporočilo, kako daleč je to bitje od mesta svojega rojstva. Na Zemlji se od rojstnega kraja ne morete oddaljiti več kot šestnajst tisoč milj, kar ni posebno veliko, zato so ti signali nezaznavno šibki. Ford Prefect, ki je bil tisti trenutek v zelo hudi stiski, pa je bil rojen nekje onkraj Betelgeze 600 svetlobnih let daleč.

Od tega nedoumljivega občutka strahotne oddaljenosti se je točaju malo zvrtelo v glavi. Ni si mogel predstavljati, kaj naj bi to pomenilo, vendar je gledal Forda Prefecta s čisto novim spoštovanjem, skorajda strahom.

»Mislite resno, gospod?« je zašepetal, da je mahoma utihnila vsa soba. »Mislite, da bo res konec sveta?«

»Ja,« je rekel Ford.

»Ampak že danes?«

Ford si je že opomogel. Povrnila se mu je tudi vsa odrezavost.

»Ja,« je veselo potrdil, »prej ko v dveh minutah, bi rekel.«

Točaj ni mogel verjeti ušesom, še manj pa nenavadnemu občutku, ki ga je bil navdal malo prej.

»Pa bi lahko kaj ukrenili?« je vprašal.

»Ne, prav nič,« je rekel Ford in si tlačil kikirikije v žep.

Nekdo v onemeli točilnici se je hripavo zakrohotal, češ kako trapasti smo naenkrat postali.

Možak poleg Forda ga je imel že kar dobro mero. Njegov pogled je negotovo priplezal do Fordovega obraza.

»Sem pa mislil,« je rekel, »da se moramo, če bo konec sveta, uleči na tla in si povezniti papirnato vrečko čez glavo ali nekaj takega.«

»Gotovo, če želite,« je prikimal Ford.

»Tako so nam rekli pri vojakih,« je povedal možak in njegov pogled se je spet odplazil nazaj k viskiju.

»Bi to pomagalo?« je vprašal točaj.

»Ne,« je odkimal Ford in se mu prijazno nasmehnil. »Oprostite,« je rekel, »moram iti.« Pomahal je in odšel.

V točilnici je še nekaj trenutkov vladala tišina, potem se je človek s hripavim glasom spet zasmejal, da je vsem postalo nerodno. Dekle, ki jo je bil privlekel s seboj, ga je v zadnje pol ure prisrčno zasovražilo in bržkone bi ji bilo v veliko uteho, če bi vedela, da bo čez minuto in pol izpuhtel v oblaček vodika, ozona in ogljikovega monoksida. A ko je trenutek napočil, je tudi sama tako marljivo izpuhtevala, da tega ni utegnila opaziti.

Točaj se je odkašljal. Slišal se je oznaniti:

»Še poslednja naročila, prosim.«

Orjaški rumeni stroji so se pospešili in se začeli spuščati.

Ford je vedel zanje. Vendar so se stvari zasukale drugače, kot si je želel.

Arthur je že skoraj pritekel do hiše. Ni čutil, da se je nenadoma shladilo, opazil ni niti nenadnega piša vetra niti nerazumljive zavese dežja. Videl je samo velike buldožerje, ki so se plazili po ruševinah njegovega doma.

»Barbari!« je vpil. »Iztožil bom vaš svet do poslednjega penija! Dal vas bom obesiti, raztrgati in razčetveriti! In prebičati! In skuhati... dokler... dokler... dokler ne boste imeli zadosti.«

Ford se je pognal za njim, kar so ga nesle noge.

»In potem še enkrat!« je vpil Arthur. »In ko bo opravljeno, bom zbral vaše koščke in skakal po njih!«

Arthur ni opazil, da so možje v drncu zapustili buldožerje; ni opazil, da gospod Prosser kot vkopan strmi v nebo. Pozornost gospoda Prosserja so pritegnili veliki rumeni nekaji, ki so se tuleč podili skoz oblake. Nemogoče orjaško veliki rumeni nekaji.

»In skakal bom po njih,« je kričal Arthur, »dokler ne bom dobil žuljev ali dokler si ne izmislim še kaj hujšega in...«

Spotaknil se je in telebnil po tleh, kolikor je bil dolg in širok, se prekopicnil in obležal na hrbtu. Nazadnje je le opazil, da se nekaj dogaja. Pokazal je s prstom.

»Kaj hudiča pa je to?« je zavpil.

Karkoli je že bilo, šinilo je čez nebo kot pošastna rumena senca, z oglušujočim pokom je razklalo obzorje in izginilo v daljavi, da se je zrak za njim zaprl z gromom, od katerega so se ušesa zarila ped globoko v lobanjo.

Za prvim je pridrvel še drugi in napravil natanko isto, samo še glasneje.

Težko je natanko povedati, kaj so ob tem počeli ljudje na površini planeta, saj tega niti sami niso dobro vedeli. Nič od tega, kar so počeli, ni imelo prav dosti smisla — drveli so v hiše, drveli iz hiš na piano in neslišno rjoveli proti trušču. Po vseh ulicah je zavladala nepopisna gneča; vozila so se zaletavala, ko jih je zajel grom, ki se je kot plimski val širil čez hribe in doline, čez puščave in morja in, kot se je zdelo, pometal vse pred seboj.

En sam človek je stal in opazoval nebo, z neznansko žalostjo v očeh in z gumijastimi zamaški v ušesih. Natanko je vedel, kaj se dogaja, in to že vse odtlej, odkar ga je sub—eta-sens—o—matic na nočni omarici sredi noči vrgel iz spanja s svojim pobliskavanjem. To je bil znak, na katerega je čakal že dolga leta, a ko je v svoji samotni sobici razvozlal zaporedje številk v njem, mu je bilo, kot bi ga ledena roka zgrabila za srce. Od vseh galaktičnih ras, ki bi utegnile priti in pozdraviti planet Zemljo, so se morali najaviti ravno Vogoni.

Vedel je, kako mu je ravnati. Ko je vogonsko vozilo grmelo po zraku visoko nad njim, je odprl torbico. Odvrgel je tipkopis igre Jožef in fantastični sanjski plašč v tehnikolorju, odvrgel je tudi izvod Prekletstva bogov: tam, kamor se je namenil, ju ne bo potreboval. Vse je bilo pripravljeno.

Vedel je, kje ima brisačo.

Na Zemljo je pritisnila nenadna tišina. Če je to sploh mogoče, je bila še hujša kot trušč. Nekaj trenutkov se ni zgodilo nič.

Velike ladje so negibne visele na nebu, nad sleherno deželo na Zemlji. Negibne, težke, orjaške - pravo bogokletstvo proti naravnim zakonom. Mnogi ljudje so obležali v šoku, ko so njihovi možgani skušali doumeti to, kar so videle oči. Ladje so visele na nebu skoraj natanko tako, kot opeke ne zmorejo.

In še vedno se ni nič zgodilo.

Potem se je razlegel šepet, tih prediren šum, ki je napolnil vse prostranstvo do obzorja. Sleherni hi—fi na svetu, sleherni radijski aparat, televizor, sleherni kasetnik, sleherni brenčač, kričač, sleherni brezžični krmilnik se je neopazno vključil.

In vsaka pločevinka, vsaka kanta za smeti, vsako okno, vsak avto, vinski kozarec, vsak kos zarjavele pločevine je nenadoma postal popoln akustični oddajnik.

Preden je Zemlja izginila, je doživela še vrhunec akustične tehnike, na mah je dobila največji in najboljši sistem javnega ozvočenja. Pa ni bilo prenosa koncerta, nobene glasbe niti fanfar, le kratko sporočilo.

»Zemljani, malo pozornosti, prosim,« je rekel glas in bilo je prelepo. Čudovita kvadrofonska reprodukcija s tako neznatnim popačenjem, da bi se človek zjokal.

»Tu prostetnik Vogon Jeltz iz Galaktičnega sveta za hiperprostorsko načrtovanje,« je nadaljeval glas. «Kot ste bili nedvomno obveščeni, se v okviru načrta za razvoj zunanjih predelov Galaksije zahteva izgradnja hiperprostorske obvoznice skozi vaš zvezdni sestav in vaš planet je žal med tistimi, ki so predvideni za rušenje. Postopek bo trajal malo manj kot dve vaši minuti. Hvala lepa.«

Ozvočenje je utihnilo.

Poslušalcev na Zemlji se je polotila nepopisna groza. Pretresla je množice, kot bi bili železni opilki na listu papirja, pod katerim se premika magnet. Izbruhnila je panika, divja želja po begu, le da ni bilo kam bežati.

Ko so to opazili, so Vogoni spet vključili ozvočenje. Slišati je bilo:

»Kaj zdaj hlinite presenečenje? Vsi gradbeni načrti in nalogi za rušenje so bili na ogled petdeset vaših zemeljskih let v vašem krajevnem uradu na Alfa Centauri, torej ste imeli dovolj časa, da vložite uradno pritožbo, in je povsem odveč, da zdaj zganjate hrup.«

Ozvočenje je utihnilo in le odmev je še lebdel v zraku. Orjaške ladje so se lahkotno obrnile. Na trebuhih so se odprle lopute, črna kvadratasta žrela.

Očitno je nekje nekdo vključil svoj radijski oddajnik, uganil pravo valovno dolžino in odposlal Vogonom sporočilo, prošnjo za ohranitev planeta. Ne ve se kakšno, slišati je bilo le odgovor. Ozvočenje je oživelo. Glas je nejevoljno dodal:

»Kaj se to pravi, da še nikoli niste bili na Alfa Centauri? Sveta nebesa, človeštvo, saj to je komaj štiri svetlobna leta daleč. Prav žal mi je, ampak če so vam krajevne zadeve pod častjo, je to vaša stvar.

Vključite rušilni žarek.«

Izza loput se je razlila svetloba.

»Kaj takega,« je še rekel glas, »taka prekleta apatija po celem planetu, naj se gredo solit.« Izključil je mikrofon. Zavladala je grobna tišina. Nato pošastno divji trušč. In pošastna grobna tišina.

Vogonsko gradbeno ladjevje je odletelo v črno zvezdnato praznino.





Četrto poglavje


Daleč proč v nasprotnem spiralnem kraku Galaksije, petsto tisoč svetlobnih let od zvezde Sonce, je Zaphod Beeblebrox, predsednik[1] imperialne galaktične vlade, drvel čez damogransko morje, njegov čoln z delta—ionskim pogonom se je pobliskaval v žarkih Damogranovega sonca.

Vroči Damogran; daljni Damogran; skoraj neznani Damogran.

Damogran, skrivni dom Zlatega srca.

Čoln je drvel po gladini. Pred seboj je imel še dolgo pot, kajti Damogran je prav nerodno urejen planet. Na njem je le nekaj srednjih in velikih puščavskih otokov, ki jih ločijo strašansko lepa, a zoprno široka oceanska prostranstva.

Čoln je drvel dalje.

Zaradi te krajinske nerodnosti je Damogran za vedno ostal zapuščen planet. Zato ga je galaktična vlada tudi izbrala za sedež projekta Zlato srce: Damogran je tako zelo zapuščen, projekt Zlato srce pa tako zelo tajen.

Čoln je drvel in poskakoval po morski gladini, po prelivu med poglavitnima otokoma edinega kolikor toliko uporabno velikega otočja na planetu. Zaphod Beeblebrox je plul od malega vesoljskega pristanišča na Božičnem otoku (ime je popolnoma golo naključje — božičen pomeni v galaktireku majhen, ploščat in svetlorjav) proti otoku Zlatega srca, ki se po drugem golem naključju imenuje Francija.

Med stranskimi učinki projekta Zlato srce je cela vrsta golih naključij.

Nikakor pa ni bilo naključje, da je bil prav ta dan, ko je projekt dosegel vrhunec, ta veliki dan otvoritve, ko naj bi Zlato srce slednjič predstavili začudeni Galaksiji, tudi dan izpolnitve za Zaphoda Beeblebroxa. Prav zavoljo tega dne je bil sploh sklenil kandidirati za predsednika — to je bila odločitev, ki se je širila po imperialni Galaksiji kot udarni val osuplosti. Zaphod Beeblebox? Za predsednika? Pa ne tisti Zaphod Beeblebrox? Ne za Predsednika? Mnogi so v tem videli kronski dokaz, da je vse doslej znano stvarstvo ponorelo.

Zaphod se je zarežal in še malo hitreje pognal čoln.

Zaphod Beeblebrox, pustolovec, ex—hipi, lahkoživec, (slepar? - čisto verjetno), obsedeni samohvalec, obupna neroda v stikih z ljudmi in dostikrat na glasu, da je popolnoma čez les.

Predsednik?

Nihče ni ponorel, sploh ne.

Samo šest ljudi v vsej Galaksiji je poznalo pravo ureditev galaktične vladavine: in ti ljudje so dobro vedeli, da jih je Zaphod Beeblebrox, s tem ko je naznanil svojo kandidaturo za predsednika, postavil pred fait accompli, kajti bil je idealna topovska hrana za predsedniški kanon. Še malo pa niso razumeli, čemu Zaphod to počne.

Ostro je zasukal krmilo, da se je proti soncu vzpel pravi zid divje razpenjene vode.

Danes je napočil pravi dan; danes bodo spoznali, kaj je imel za bregom. Danes se je imel izpolniti pravi namen predsednikovanja Zaphoda Beeblebroxa. Danes je bil tudi njegov dvestoti rojstni dan, a to je bilo le še eno golo naključje.

Gnal je torej svoj čoln čez damogransko morje in se muzal ob misli, kako čudovito napet bo še ta dan. Zleknil se je in z rokama objel naslon svojega sedeža. Krmaril je z dodatno roko, ki si jo je dal pred kratkim vgraditi tik pod desnico, da bi bolje ski—boksal.

»Hej,« si je grulil, »si pa res kul.« Živci pa so mu cvilili od napetosti kot pasja piščalka.

Otok Francija je kakih dvajset milj dolg in na najdebelejšem mestu kakih pet milj širok peščen srp. S svojo obliko ustvarja vtis, da ni toliko otok kot okvir, ki daje obliko in razmah veličastnemu zalivu. Ta vtis poudarja še narava notranje obale srpa, ki je skoraj ena sama pečina. Z njenega vrha se otok položno spušča pet milj do nasprotne obale.

Na vrhu pečine je čakal odbor za sprejem.

Bili so večinoma inženirji in raziskovalci, ki so zgradili Zlato srce — pretežno humanoidi, tu in tam še kakšen plazilski atominer, dva ali trije zeleni silfični maksimegalatiki, glavonožni fizikturalist in Huuluuvuu (Huuluuvuuji so superinteligentni odtenki modre barve). Vsi razen Huuluuvuuja so se šopirili v raznobarvnih paradnih laboratorijskih haljah, Huuluuvuuja pa so za to priložnost prelomili skozi posebno prosto stoječo prizmo.

Vsi so žareli v silnem vznemirjenju in pričakovanju. Skupaj in posamič so bili prestopili skrajne meje fizikalnih zakonov, prestrojili so osnovno tkivo materije, prenategnili, preobrnili in prelomili zakone možnosti in nemožnosti, pa vendar se jim je zdelo najbolj imenitno to, da bodo videli človeka z oranžnim šalom okrog vratu. (Oranžna ešarpa je tradicionalna nošnja predsednikov Galaksije.) Najbrž ne bi bilo nič drugače, tudi ko bi bili vedeli, koliko moči ima predsednik Galaksije v resnici, se pravi čisto nič. Le šest ljudi v Galaksiji ve, da predsednikova dolžnost ni upravljanje oblasti, temveč odvračanje pozornosti od nje.

Zaphod Beeblebrox je opravljal to dolžnost presenetljivo dobro.

Ko se je predsedniški čoln prikazal izza rta in zaplul v zaliv, je v množici, ki ji je jemalo vid od močnega sonca in predsednikove mornarske veščine, završalo. Čoln se je veselo pobliskaval in v širokih lokih brzel proti sredini zaliva.

Po pravici povedano se mu sploh ne bi bilo treba dotikati vodne gladine, ker se je opiral na megličasto blazino ioniziranih atomov, toda zaradi večjega učinka so ga opremili s tankimi plavutkami, ki jih je bilo mogoče spustiti v vodo. Te so rezale gladino, da so vodne zavese šušteč pršele v zrak in je za čolnom ostajala v morju globoka rana, ki se je le počasi z velikimi penastimi valovi zapirala vase.

Zaphodu je bilo všeč tako razkazovanje: v tem mu ni bilo para.

Ostro je obrnil krmilo, čoln je ostro zavil, lahkotno obstal tik pod pečino in se pozibaval na valovih.

V trenutku je bil Zaphod na krovu, pomahal je trem milijardam ljudi in se jim posmejal. Teh treh milijard ljudi seveda ni bilo na otoku, pač pa so spremljali sleherni njegov gib z očmi majhne robotske 3D—kamere, ki je ponižno lebdela v zraku nad čolnom. Predsednikove norčije so bile med najbolj priljubljenimi oddajami na 3D: takšen je bil tudi njihov namen.

Spet se je zarežal. Trem milijardam ljudi in še šesterici povrhu se niti sanjalo ni, da bo današnja norčija hujša od vseh dosedanjih skupaj.

Robotska kamera se je približala, da bi zajela v veliki plan popularnejšo obeh glav, zato je spet pomahal. Po telesnem ustroju je bil pretežno humanoiden, če ne štejemo dodatne glave in tretje roke. Skuštrani svetli lasje so mu štrleli na vse konce, v modrih očeh se mu je svetilo nekaj docela nerazpoznavnega, obe bradi pa sta bili skoraj vedno neobriti.

Poleg čolna se je na valovih zibala dvajset čevljev visoka prozorna krogla, se vrtela in gugala in žarela v bleščeči sončni luči. V njej je lebdela široka polkrožna zofa, prevlečena z veličastno rdečim usnjem: bolj ko se je krogla vrtela in gugala, bolj je bila zofa popolnoma pri miru, nepremična kot rdeče tapecirana skala. Že spet vse preračunano na zunanji učinek.

Zaphod je stopil skozi steno krogle in se zleknil po zofi. Dve roki je iztegnil po naslonjalu, s tretjo pa si je odkrcnil majhen prašek s kolena. Visoko je vzdignil široko nasmejani glavi; tudi noge je stegnil po sedežu. V notranjosti pa mu je bilo, da bi zavreščal.

Voda pod kroglo se je zapenila in zakipela. Krogla je šinila v zrak, vrteč se in zibajoč na vodnem curku. Vzpenjala se je više in više in metala pramene svetlobe po skalni steni. Lebdela je na vrhu curka, ki je izpod nje strmoglavljal stotine čevljev globoko nazaj v morje.

Zaphod se je nasmehnil in si skušal predstavljati, kakšen je videti.

Skrajno bedasta oblika transporta, ampak tudi skrajno lepa.

Na vrhu pečine je krogla za trenutek obstala, se naslonila na pripravljeno poševno brv z vodili in se po njej odkotalila do majhne ploščadi, kjer se je ustavila.

Med viharnim ploskanjem je Zaphod Beeblebrox izstopil in njegov oranžni šal je žarel na blizu in daleč.

Predsednik Galaksije je prispel.

Počakal je, da se je ploskanje poleglo, potem je dvignil roko v pozdrav.

»Zdravo,« je rekel.

Vladni pajek se je prebil do njega in mu poskušal stisniti v roke kopijo pripravljenega govora. Strani originalnega izvoda od tretje do sedme so v tem trenutku razmočene plavale po damogranskem morju kakih pet milj daleč v zalivu. Prvo in drugo je rešil damogranski grebenasti orel in ju vgradil v nenavadno novo vrsto gnezda, ki ga je bil pravkar iznašel. Bilo je pretežno iz kaširanega papirja in je novoizvaljenemu grebenastemu orliču praktično onemogočalo, da bi zlezel iz njega. Damogranski grebenasti orel je sicer že slišal o boju za obstanek, vendar ni hotel imeti z njim nobenega opravka.

Zaphod Beeblebrox je vedel, da ne bo potreboval svojega govora, zato je vljudno odrinil kopijo, ki mu jo je ponujal pajek.

»Zdravo,« je ponovil.

Vsi so se mu smehljali; ali vsaj skoraj vsi. Z očmi je poiskal Trillian, dekle, ki jo je pred kratkim pobral na nekem planetu, kjer se je bil ustavil kar tako za zabavo, incognito. Bila je vitka, temne polti, humanoidna, z dolgim slapom črnih las, polnimi ustnicami, majhnim gumbkastim nosom in zabavno rjavimi očmi. Rdeča ruta, ki si jo je zavezovala na poseben način, in dolga rjava svilena obleka sta ji dajala videz Arabke. Med prisotnimi seveda še nihče ni slišal za Arabce. Prav pred kratkim so izginili s sveta in celo takrat, ko so še obstajali, so bili od Damograna oddaljeni petsto tisoč svetlobnih let. Trillian ni bila nič posebnega, tako je vsaj trdil Zaphod. Samo kar naprej je bila ob njem in razen tega mu je znala povedati, kaj si misli o njem.

»Zdravo, ljubica,« ji je rekel.

Na hitro se je nasmehnila in pogledala proč. Čez nekaj trenutkov se je spet ozrla in mu namenila toplejši nasmeh — vendar se je Zaphod medtem že obrnil drugam.

»Zdravo,« je rekel majhni gruči novinarskih bitij, ki so nestrpno čakala, da bo nehal govoriti Zdravo in zinil kaj takega, kar bo mogoče navesti. Zarežal se jim je še posebej, saj je vedel, da jim bo prav v kratkem navrgel nepozaben citat.

Vendar si z njegovimi besedami niso kaj prida pomagali. Vodja odbora je na vso jezo spoznal, da predsednik očitno ni pri volji za čudoviti govor, ki so mu ga bili napisali. V žepu je pritisnil gumb napravice za daljinsko upravljanje. Orjaška bela kupola, ki je v daljavi štrlela v nebo, se je po sredi razklala in se razprla, obe polovici pa sta počasi zdrsnili v tla. Vsi so zajeli sapo od presenečenja, dasiravno so natanko vedeli, kaj se bo zgodilo, saj so kupolo sami tako zgradili.

Pokazala se je orjaška vesoljska ladja, sto petdeset metrov dolga, vitka kot sprinterski čevelj, čisto bela in presunljivo lepa. V njenem osrčju je bila skrita zlata škatlica, v kateri je ležala najbolj globokoumna stvarčica, kar jih je kdaj bilo, napravica, zaradi katere je bila ta vesoljska ladja docela enkratna v zgodovini Galaksije, napravica, po kateri je ladja tudi dobila ime Zlato srce.

»Oh,« je rekel Zaphod Beeblebrox Zlatemu srcu. Kaj več tudi ni bilo reči.

Ponovil je, samo zato, da bi ujezil časopise: »Oh!«

Množica se je v pričakovanju spet obrnila k njemu. Pomežiknil je Trillian, ki je dvignila obrvi. Vedela je, kaj bo rekel, in ga je imela za groznega važiča.

»Fantastična je,« je rekel. »Prav zares fantastična. Tako fantastično fantastična je, da jo bom kar ukradel.«

Sijajen predsedniški citat, popolnoma v slogu. Množica se je pohvalno zasmejala, časnikarji so radostno pritiskali na gumbe svojih sub—eta-sens—o—maticov, predsednik pa se je zarežal.

Toda pri srcu ga je neznosno stiskalo, segel je v žep in v njem zatipal majhno paralizo—matično bombo.

Ni več zdržal. Vzdignil je glavi proti nebu, izpustil divji krik v veliki terci, treščil bombo ob tla in se pognal skozi morje obrazov z nenadno zamrznjenimi nasmeški.





Peto poglavje


Prostetnik Vogon Jeltz ni bil posebno lep na pogled, tudi za druge Vogone ne. Močno izbokli nos je zakrival nizko prašičje čelo. Temnozelena gumasta koža je bila dovolj debela, da se je lahko šel politične igrice v vogonski javni upravi, in to prav uspešno: bila je tudi dovolj nepremočljiva, da bi v njej lahko neomejeno dolgo in brez posledic zdržal do tisoč čevljev pod morsko gladino.

Pa seveda nikoli ni hodil plavat. Za kaj takega v njegovem prenatlačenem urniku ni bilo prostora. Takšen je pač bil, ker so pred milijardami let, ko so Vogoni zlezli iz lenega prvobitnega morja Vogzemlje ter sopeč in hropeč obležali na planetovi deviški obali... in so nanje tistega jutra posijali prvi žarki bleščečega mladega Vogsonca, evolucijske sile pri priči in dokončno obupale nad njimi, se studoma obrnile vstran ter jih odpisale kot ogabno in nesrečno zmoto. Odtlej se niso več razvijali: sploh ne bi bili smeli preživeti.

Dejstvo, da so vendarle preživeli, je treba pripisati njihovi debelokoži in počasnoglavi trmi. Evolucija? so si rekli, le kaj bi z njo? — in so se navadili shajati brez tistega, za kar jih je prikrajšala narava, dokler si najhujših anatomskih pomanjkljivosti niso znali operativno popraviti sami.

Medtem pa so naravne sile na planetu Vogzemlja garale v nadurah, da bi popravile svoje prejšnje zmote. Ustvarile so lesketave draguljaste rakovice, ki so jih Vogoni jedli in razbijali njihove oklepe z železnimi bati; ustvarile so visoka, k nebu segajoča drevesa vitkih oblik in čudovitih barv, ki so jih Vogoni podirali in na njihovem lesu pekli rakovice; pa elegantna, gazelam podobna bitja s svilenimi kožuhi in rosnimi očmi, ki so jih Vogoni lovili in jahali. Za ježo sicer niso bila primerna, ker se jim je pri priči zlomil hrbet, ampak Vogoni so jih še kar naprej jahali.

Tako se je planet Vogzemlja prebijal skoz nesrečna tisočletja, dokler niso Vogoni na lepem odkrili načel vesoljske plovbe. V nekaj kratkih vogonskih letih so se vsi do zadnjega preselili v zvezdno kopico Megabrantis, v politično osišče Galaksije, kjer so zdaj hrbtenica neznansko močne galaktične javne uprave. Poskušali so si nabrati znanja, se navzeti družabnosti in stila, toda v mnogočem se še prav nič ne ločijo od svojih primitivnih prednikov. Vsako leto uvozijo z rodnega planeta sedemindvajset tisoč lesketavih draguljastih rakovic, ki jih v veseli pivski družbi z železnimi bati razbijajo na drobne kosce.

Prostetnik Vogon Jeltz je bil po svoji hudobnosti dokaj značilen Vogon. Razen tega tudi ni maral štoparjev.

V tesni in temni kajuti globoko v drobovju poveljniške ladje prostetnika Vogona Jeltza je živčno vzplamtela majhna vžigalica. Lastnik vžigalice ni bil Vogon, je pa Vogone dobro poznal, zato je bil po pravici živčen. Imenoval se je Ford Prefect.[2]

Ozrl se je po kabini, pa ni videl dosti; v trepetavi svetlobi plamenčka so se povsod dvigale pošastne sence, a vse je bilo tiho. Potihem se je zahvalil Dentrassijem. Ti so razpuščeno pleme sladokuscev, divjaška, a prijetna drhal; Vogoni jih zadnje čase najemajo za strežno osebje na svojih ladjevjih, z izrecno zapovedjo, da se morajo držati zase.

Dentrassijem to popolnoma ustreza, ker jim je všeč vogonski denar, ki je ena najtrdnejših valut v vesolju, ne marajo pa Vogonov. Edini Vogon, ki ga Dentrassiji radi vidijo, je besni Vogon.

Prav to je bil tisti drobec informacije, zaradi katerega se Ford Prefect ni razblinil v oblačku vodika, ozona in ogljikovega monoksida.

Zaslišal je tiho ječanje. V medli svetlobi plamenčka je zagledal na tleh temno senco, ki se je rahlo zganila. Hitro je upihnil vžigalico, potipal po žepu in našel, kar je iskal. Pretrgal je ovitek in ga stresel. Pocenil je k senci, ki se je spet zganila.

»Malo kikirikija sem kupil,« je rekel.

Arthur Dent se je premaknil, spet zaječal in zamrmral nekaj nerazumljivega.

»Na, vzemi,« je ponudil Ford in znova stresel zavitek, »če še nikoli nisi šel skozi žarek za prenos snovi, si verjetno izgubil nekaj soli in beljakovin. Pivo bi ti moralo vsaj malo omehčati organizem.«

»Gvrrr...,« je zagrgral Arthur Dent. Odprl je oči.

»Tema je,« je rekel.

»Ja,« je ponovil Ford Prefect, »tema je.«

»Nobene luči,« je rekel Arthur Dent. »Tema, nobene luči.«

Med stvarmi, ki jih Ford Prefect pri Zemljanih zlepa ni mogel razumeti, je njihova navada, da nenehoma izjavljajo in ponavljajo najbolj očitne stvari, kot na primer Kakšen lep dan ali Kako si zrasel! ali Joj, dragec, zdi se mi, da si padel trideset čevljev globoko, ali je vse v redu s tabo? Ford si je izdelal teorijo, ki je pojasnjevala to čudno vedenje. Če človeška bitja ne razgibavajo ustnic, je menil, se jim zaskočijo usta. Po nekaj mesecih razmišljanja in opazovanj je to teorijo zavrgel, ker je odkril boljšo. Če ne razgibavajo ustnic, je menil, bi jim lahko začeli delati možgani. Čez nekaj časa je zavrgel tudi to, zdela se mu je preveč neplodna in cinična, saj je ugotovil, da ima ljudi kar rad; le še vedno ga je neznansko skrbelo zaradi množice stvari, o katerih nimajo pojma.

»Ja,« se je strinjal z Arthurjem, »nobene luči.« Vsilil mu je nekaj kikirikijev. »Kako se počutiš?« je vprašal.

»Kot vojna akademija,« je rekel Arthur, »razsut na drobne koščke, ki korakajo vsak po svoje.«

Ford je molčal.

»Če bi te vprašal, kje za hudiča sva,« je s šibkim glasom pričel Arthur, »ali bi mi bilo potem žal?«

Ford je vstal. »Na varnem sva,« je zagotovil.

»Oh, dobro,« je rekel Arthur.

»Sva v majhni shrambi,« je pojasnil Ford, »v eni od ladij vogonskega gradbenega ladjevja.«

»Ah,« je rekel Arthur, »očitno gre za novo rabo besede varen, ki je še ne poznam.«

Ford je prižgal še eno vžigalico, da bi laže našel stikalo za luč. Pošastne sence so spet zaplesale po stenah. Arthur se je skobacal na noge in se v strahu objel z rokama. Zdelo se mu je, da se okrog njega gnetejo tuja bitja neznanih oblik, v zraku so se mešale zatohle vonjave, ki so mu vdirale v pljuča, ne da bi se predstavile, zoprno nizko brnenje pa mu ni dalo, da bi zbral misli.

»Kako sva prišla sem?« je vprašal in zadrhtel.

»Nastopala sva jih,« je povedal Ford.

»Oprosti?« je rekel Arthur. »Hočeš reči, da sva pač iztegnila palce, zelena pošast z izbuljenimi očmi pa je pomolila ven glavo in rekla: Zdravo, fanta, skočita noter, lahko se peljeta do križišča v Basingstokeu?«

»No ja,« je rekel Ford, »palec je elektronska sub—eta—signalna naprava, križišče je pri Barnardovi zvezdi šest svetlobnih let daleč, vse drugo si pa kar uganil.«

»Pa debelooka pošast?«

»Je zelena, ja.«

»Krasno,« je rekel Arthur, »kdaj grem lahko domov?«

»Ne moreš,« je odkimal Ford Prefect. Našel je stikalo. »Zakrij si oči...« je rekel in pritisnil.

Tudi sam je bil presenečen.

»Sveta nebesa,« je rekel Arthur, »a takle je leteči krožnik od znotraj?«

Prostetnik Vogon Jeltz je sopihajoč prestavljal svoje odurno zeleno telo po poveljniškem mostu. Po uničenju naseljenih planetov je bil vedno nekoliko razdražljiv. Želel si je, da bi kdo prišel in rekel, da je bilo to narobe: potem bi se lahko raztulil nanj in takoj bi mu odleglo. Z vso težo se je vrgel na krmarski sedež. Upal je, da se bo sesul in mu dal priložnost za dober izbruh, pa je le žalostno zaškripal.

»Izgini!« je zakričal na mladega vogonskega stražarja, ki se je ravno prikazal na mostu. Stražar se je pri priči pobral in si globoko oddahnil. Strašno je bil vesel, da mu ni bilo treba izročiti sporočila, ki je ravnokar prišlo. Bilo je uradno obvestilo o tem, da so v vladnem raziskovalnem centru na Damogranu pravkar predstavili novo vrsto vesoljskega pogona, za katerega ne bodo več potrebovali hiperprostorskih obvoznic.

Še ena vrata so se odprla, vendar kapitan tokrat ni zakričal; to so bila namreč vrata v kuhinjske prostore, kjer so Dentrassiji pripravljali hrano zanj. In kosilo bi se mu prav prileglo.

Na vratih se je prikazalo veliko kosmato bitje s pladnjem v rokah. Režalo se je kot blazno.

Prostetniku Vogonu Jeltzu je poskočilo srce. Vedel je, da je Dentrassi tako dobre volje samo zato, ker se nekje na ladji dogaja nekaj, zaradi česar bo on, Vogon Jeltz, pošteno pobesnel.

Ford in Arthur sta se razgledovala.

»No, kaj praviš?« je vprašal Ford.

»Malo je zanemarjeno, se ti ne zdi?«

Ford se je namrščil ob navlaki, ki je ležala vsenaokrog po tesni kabini: plesnive žimnice, nepomita posoda in nerazpoznavni kosi smrdljivega spodnjega perila nekakšnih tujih bitij.

»Ja, razumeti moraš, da je to delovna ladja,« je rekel. »Tole je spalnica Dentrassijev.«

»Jaz sem pa mislil, da si rekel Vogoni ali nekaj takega.«

»Saj,« je pojasnil Ford, »Vogoni vodijo ladjo, Dentrassiji pa so kuharji, ti so naju vzeli na krov.«

»Čisto sem zmešan,« je priznal Arthur.

»Na, oglej si tole,« je rekel Ford. Sedel je na žimnico in pobrskal po svoji torbici. Arthur je žimnico najprej živčno podrezal, šele potem je sedel nanjo: pa je bila živčnost popolnoma odveč, kajti žimnice, ki jih gojijo v močvirjih Zeta Sqornupine, pred uporabo skrajno temeljito ubijejo in posušijo. Le prav redke so pozneje še oživele.

Ford je pomolil Arthurju knjigo.

»Kaj je to?« je vprašal Arthur.

»Štoparski vodnik po Galaksiji. Nekakšna elektronska knjiga. V njej zveš vse o vsem, kar te zanima. Zato tudi je.«

Arthur jo je nerodno obračal v rokah.

»Všeč so mi platnice,« je rekel. »Samo brez panike. Prva stvar danes, ki jo lahko razumem in ki mi kaj pomaga.«

»Naj ti pokažem, kako deluje,« se je ponudil Ford. Potegnil je knjigo iz Arthurjevih rok, kjer je ležala kot dva tedna staro golobje truplo, ter jo izvlekel iz ščitnika.

»Pritisneš na tale gumb, pa se zaslon razsvetli in dobiš kazalo.«

Trikrat štiri palce velik zaslon se je razsvetlil in po njem so začele bežati črke.

»Hotel si se poučiti o Vogonih, torej zapišem to ime: takole.« Pritisnil je še nekaj gumbov. »No, pa jih imava.«

Na zaslonu so v zeleni barvi zažarele besede Vogonsko gradbeno ladjevje.

Ford je pritisnil na velik rdeč gumb pod zaslonom in po zaslonu je steklo besedilo. Hkrati je začela knjiga s tihim in umerjenim glasom pripovedovati vsebino. Tole je povedala: Vogonsko gradbeno ladjevje. Če bi radi stopali Vogona, je treba napraviti naslednje: pozabite na to. So ena najbolj neprijetnih ras v Galaksiji — niso zares hudobni, pač pa zlovoljni, uradniški, vsiljivi in neusmiljeni. Tudi če bi morali rešiti svojo rodno staro mater pred traalskim hroščatim krvolokom, ne bi niti mignili z mezincem, dokler ne bi prejeli pismenega ukaza v treh izvodih, pravilno podpisanega, vloženega, preloženega, založenega, urgiranega, javno izobešenega in končno predelanega v brikete s primerno količino šotnega mahu.

Najboljši način, da si od Vogona izborite pijačo: vtaknite mu prst v goltanec. Najboljši način, da Vogona ujezite: vrzite traalsketnu hroščatemu krvoloku njegovo staro mater.

Pod nobenim pogojem ne dovolite, da bi vam Vogon bral svoje pesmi.«

Arthur je stresel z glavo.

»Kakšna čudna knjiga. Kako da sva jih potem naštopala?«

»Saj, podatek je zastarel,« je priznal Ford in potisnil knjigo nazaj v ovitek. »Vidiš, jaz sem zunanji dopisnik za novo, predelano izdajo in ena od stvari, ki jih bo treba vključiti, je to o Vogonih, ki zdaj najemajo dentrassijske kuharje, kar je čedna nova luknja v obstoječem redu.«

Arthur se je skremžil. »Ampak kdo so ti Dentrassiji?« je rekel.

»Sijajni fantje,« je povedal Ford. »Najboljši kuharji in najboljši mešalci pijač, vse drugo jih pa nič ne briga. In radi jemljejo štoparje, nekaj zato, ker imajo radi družbo, še bolj zato, da jezijo Vogone. kar je natanko tista informacija, ki jo potrebuješ, če si ubog štopar in bi rad videl čuda vesolja za manj kot trideset altairskih dolarjev na dan. In to je moj posel. Blazno, ne?«

Arthur je bil čisto zgubljen.

»Neverjetno,« je rekel in grdo pogledal sosednjo žimnico.

»Na žalost sem se zadržal na Zemlji precej dlje, kot sem sprva nameraval,« je dodal Ford. »Prišel sem za teden dni in obtičal petnajst let.«

»Kako si pa sploh prišel?«

»Zlahka, pripeljal sem se z nagajačem.«

»Z nagajačem?«

»Ja.«

»Emm, in kaj je...«

»Nagajač? Nagajači so običajno bogataški otroci, ki nimajo kaj početi. Križarijo po vesolju, iščejo planete, ki še nimajo medzvezdnih stikov, in jih bukajo.«

»Bukajo?« Arthurju se je zdelo, da mu Ford z užitkom greni življenje.

»Ja,« je pokimal Ford, »bukajo. Poiščejo kak samoten kraj, kjer ni dosti ljudi, potem pa pristanejo natanko pred kako ubogo, nič hudega slutečo paro, ki ji živ krst ne bi verjel niti besede, in paradirajo pred njo z bedastimi antenami na glavi in delajo bip biiip ali buuu. Strašansko otročje.« Ford se je zleknil na žimnico z rokami pod glavo, videti je bil prav nemarno zadovoljen s seboj.

»Ford,« je vrtal Arthur, »vem, da bo tole vprašanje slišati precej neumno, ampak kaj počnem jaz tukaj?«

»No, saj sam Veš,« je rekel Ford. »Rešil sem te z Zemlje.«

»In kaj je bilo z Zemljo?«

»Oh. Zbrisali so jo.«

»A res,« je rekel Arthur kar se da mirno.

»Ja. Izpuhtela je v vesolje.«

»Veš,« je priznal Arthur, »to me je malo prizadelo.«

Ford se je namrščil, nekaj časa je prekladal to misel sem in tja po glavi.

»Ja, mislim, da te razumem,« je rekel nazadnje.

»Razumem!« je zatulil Arthur. »Razumem!«

Ford je poskočil.

»Glej knjigo!« je siknil.

»Kaj?«

»Samo brez panike.«.

»Saj ne zganjam panike!«

»O seveda ne.«

»No dobro, pa jo zganjam, kaj pa naj bi?«

»Mene se drži in se zabavaj. Galaksija je strašansko zabavna. Ampak potreboval boš tole ribo v ušesu.«

»Oprosti?« je vprašal Arthur, po lastnem prepričanju zelo vljudno.

Ford je držal v roki steklen kozarec, v katerem se je povsem očitno zvijala rumena ribica. Arthur je zamežikal. Zaželel si je česa preprostega in znanega, da bi mu bilo v duhovno oporo. Čisto varnega bi se počutil, ko bi imel ob sebi razen dentrassijskega perila, kupa sqornupinskih žimnic in človeka z Betelgeze, ki mu hoče vtakniti v uho majhno rumeno ribo, nekaj tako domačega, kot je na primer škatla ovsenih kosmičev. Pa je ni bilo in zato se tudi ni počutil varnega.

Naenkrat je butnil vanju divji zvok nedoločljivega izvora. Arthurja je oblila zona, slišati je bilo, kot bi človek grgral razkužilo in se zraven boril s tropom volkov.

»Šššt?« je rekel Ford. »Poslušaj, lahko da je važno.«

»Va... važno?«

»To je vogonski kapitan z razglasom za posadko.«

»Hočeš reči, da je to vogonski govor?«

»Poslušaj!«

»Pa saj ne znam vogonsko!«

»Saj ti ni treba. Samo tole ribo si daj v uho.«

Z bliskovito kretnjo mu je pritisnil dlan na uho. Sledil je zoprn občutek, ko se je riba zalezla globoko v slušni kanal. Hlipajoč od groze se je Arthur zgrabil za uhelj, potem pa so mu od začudenja skoraj izstopile oči iz jamic. Doživel je slušno različico tistega, ko nam iz silhuet dveh temnih obrazov na papirju nenadoma zrase podoba bele vaze. Ali ko se množica barvastih pik na papirju nenadoma prelevi v številko šest, kar pomeni, da nam bo okulist zaračunal kup denarja za nova očala.

Še vedno je poslušal lajajoče grgranje, tega se je prav dobro zavedal, vendar mu je zdaj zvenelo v popolnoma jasnem domačem jeziku.

Slišal pa je tole...





Šesto poglavje


Hov hovohov gr—agrr hov hrr hov hov grr grllrr hov hovhov grrr — ov hovhov hov grrrl hov hov srlll uuvvrrrh imeti dobro. Ponavljam. Govori kapitan, zato prekinite delo in prisluhnite. Predvsem vidim z instrumentov, da imamo na krovu dva štopaija. Zdravo, kjerkoli se že skrivata. Da se popolnoma jasno razumemo: nikakor nista dobrodošla. Krepko sem se nagaral, da sem postal to, kar sem, in nikakor nisem postal kapitan vogonske gradbene ladje zato, da bi se šel taksista tropu degenih postopačev. Poslal sem patruljo, da vaju najde, potem vaju bom dal vreči z ladje. Če bosta imela veliko srečo, vama bom prej prebral še nekaj svojih pesmi.

Drugič, preskočili bomo v hiperprostor do Barnardove zvezde. Po pristanku bomo dvainsedemdeset ur v doku zaradi popravil in tačas ne sme nihče z ladje. Ponavljam, ukinjeni so vsi planetni dopusti. Ravnokar sem preživel nesrečno ljubezen in ne uvidim, zakaj bi se morali drugi imeti dobro. Konec obvestila.«

Hrup je ponehal.

Arthur je na veliko sramoto ugotovil, da leži na tleh zvit v klobčič in si z rokami zakriva glavo. Slabotno se je nasmehnil.

»Očarljiv možak,« je rekel. »Prav žal mi je, ker nimam hčere, da bi ji lahko prepovedal poroko z ...«

»Ne bi bilo treba,« je odvrnil Ford. »Še toliko spolne privlačnosti ne premorejo kot prevrnjen kamion. Ne, ne premikaj se,« je dodal, ko se je Arthur poskušal zravnati, »raje se pripravi na skok v hiperprostor. Prav tako zoprno je kot pijanost.«

»Le od kdaj je pijanosti zoprna?«

»Potem hočeš piti vodo.«

Arthur je razmislil.

»Ford,« je rekel.

»Ja?«

»Kaj počne ta riba v mojem ušesu?«

»Prevaja ti. Riba babilonka. Poglej v knjigo, če hočeš.«

Vrgel mu je Štoparski vodnik po Galaksiji in se tudi sam zvil v fetalni klobčič, da bi bil pripravljen na skok.

Tisti hip je Arthur začutil, da se mu je v glavi odprlo brezno.

Oči so se mu zavrtele navznoter. Zazdelo se mu je, da mu noge kapljajo iz glave.

Soba se je sploščila, se zavrtela, zdrsnila iz sveta in ga pustila, da se je zdruznil v svoj popek.

Preskočili so v hiperprostor.

»Riba babilonka,« je tiho začel Štoparski vodnik po Galaksiji, »je majhna rumena ribica, podobna pijavki, in je bržkone najbolj čudna stvar v vesolju. Hrani se z možgansko energijo, ki pa je ne črpa iz nosilca, pač pa iz bitij okrog njega. Iz te energije vsrkava vse podzavestne mentalne frekvence in se z njimi hrani. V možgane nosilca izloča telepatsko matriko, v katero združi zavestne mentalne frekvence z živčnimi signali, ki jih pobere iz centra za govor, od koder izvirajo. Praktična posledica vsega tega je, da z babilonko v ušesu pri priči razumete vse, kar pride do vas v obliki kakršnegakoli govora. Besede, ki jih slišite, so dekodirana matrika, ki jo je v vaše možgane izločila babilonka.

Seveda je skrajno neverjetno, da bi se nekaj tako neznansko koristnega razvilo zgolj po naključju, in nekateri misleci so v tem prepoznali dokončni in ključni dokaz za neobstoj Boga.

Dokaz gre približno takole: 'Nočem dokazovati, da obstajam,' reče Bog, 'kajti dokaz je zanikanje vere, brez vere pa me ni.'

'Ampak,' odvrne Človek, 'z babilonko si se izdal. Kaj takega se ni moglo razviti po naključju. Ta riba priča o tvojem obstoju, se pravi, da po lastnih besedah ne obstajaš. QED.'

'Ojej,' reče Bog, 'na to pa nisem pomislil.' In izgine v pišu logike.

'No, ta je bila lahka,' reče Človek in za nameček dokaže, da je belo črno. In že ga do smrti povozijo na prvi zebri.

Večina vodilnih teologov trdi, da je ta dokaz kup dingovih ledvičk, a to ni motilo Oolona Colluphida, da bi ga ne bil uporabil za osrednjo temo svoje uspešnice No, pa smo se le znebili tega Boga in si z njo nabral čedno premoženje.

Uboga babilonka pa, ki je dokončno odpravila vse ovire za sporazumevanje med rasami in civilizacijami, je s tem povzročila toliko vojn (in tako krvavih) kot še nobena stvar v zgodovini stvarstva. «

Arthur je tiho zastokal. Z grozo je odkril, da ga skok skozi hiperprostor ni umoril. Zdaj je bil šest svetlobnih let od kraja, kjer bi bila Zemlja, če bi še obstajala.

Zemlja.

Prividi Zemlje so mu boleče zaplavali skozi omotične možgane. Njegova domišljija se še ni zavedela dejstva, da Zemlje ni več, to je bil prevelik zalogaj. Preskusil je svoje občutke z mislijo, da ni več staršev in sestre. Nobenega odziva. Pomislil je na vse ljudi, ki so mu bili blizu. Nič. Potem je pomislil na docela neznanega človeka, za katerim je pred dvema dnevoma stal v vrsti pred veleblagovnico — pa ga je nenadoma stisnilo pri srcu — veleblagovnice ni več, vse v njej je šlo. Nelsonovega stebra ni več! Ni ga več in nihče ne žaluje za njim, ker ni nikogar, da bi žaloval. Odslej obstaja Nelsonov steber samo še v njegovem spominu. Anglija obstaja samo še v njegovem spominu — v njegovem spominu, ki tiči v zatohli in smrdljivi jekleni vesoljski ladji. Preplavil ga je val klavstrofobije.

Anglije ni več. To je zdaj prebavil - vsaj približno. Tipal je dalje. Amerike, je pomislil, ni več. Tega ni mogel zaobjeti. Odločil se je, da bo začel z manjšimi kosi. New Yorka ni več. Brez odziva. Saj v resnici nikoli ni prav verjel, da obstaja. Dolar, je pomislil, je dokončno zdrsnil. Rahlo drhtenje. Vsi Bogartovi filmi so šli, si je rekel, in to ga je pošteno pretreslo. McDonald's, je pomislil. Nikjer ni več McDonaldovih hamburgerjev.

Ob tej misli ga je zagrnila tema. Ko se je sekundo pozneje ovedel, je slišal, kako ihteč kliče mamo.

Besno je skočil na noge.

»Ford!«

Ford se je ozrl iz kota, kjer je sedel in si nekaj brundal. Že od nekdaj se mu je zdelo samo potovanje skozi vesolje napornejši del vesoljskih potepanj.

»Ja?« je rekel.

»Če si dopisnik te knjige in si bil na Zemlji, si najbrž zbiral gradivo o njej?«

»Ja, posrečilo se mi je, da sem nekoliko razširil prvotni prispevek.«

»Pokaži mi, kaj pravi ta izdaja, moram videti.«

»Ja, seveda.« Podal mu je knjigo.

Arthur jo je zgrabil in poskušal umiriti roke. Pritisnil je gumbe za ustrezno stran. Ekran se je zasvetil, se zameglil in se izčistil v droben tisk. Arthur je strmel vanj.

»Saj tega gesla sploh ni!« je izbruhnil.

Ford mu je pogledal čez ramo.

»Seveda je,« je rekel, »tu doli poglej, na dnu strani, tik pod Eccentrica Gallumbits, troprsa vlačuga Eroticona 6.«

Arthur je sledil Fordovemu prstu in slednjič zagledal iskano. Še nekaj trenutkov mu ni prišlo do živega, potem ga je skoraj razneslo.

»Kaj? Neškodljiva? Je to vse, kar zna povedati? Neškodljiva! Ena sama beseda!«

Ford je zmignil z rameni.

»No, v Galaksiji je sto milijard zvezd, v mikroprocesorjih pa ni dosti prostora,« je rekel, »razen tega pa o Zemlji nihče ni dosti vedel.«

»Za božjo voljo, upam, da se ti je posrečilo popraviti to krivico.«

»Oh gotovo... no, uredniku sem poslal nov opis. Malo ga je moral oklesati, ampak napredek je očiten.«

»In kaj pravi zdaj?« je vprašal Arthur.

»Pretežno neškodljiva,« je priznal Ford in se v zadregi odkašljal.

»Pretežno neškodljiva!« je zavpil Arthur.

»Kaj je bil ta hrup?!« je siknil Ford.

»Jaz sem vpil,« je zatulil Arthur.

»Ne! Bodi že tiho!« je zašepetal Ford. »Mislim, da sva v riti.«

»Ti misliš, da sva v riti!«

Pred vrati so se oglasili odsekani koraki.

»Dentrassiji?« je zašepetal Arthur.

»Ne, to so škornji z jeklenimi konicami,« je rekel Ford.

Vrata so ostro zabobnela pod udarci.

»Kdo pa je potem?« je vprašal Arthur.

»No,« je rekel Ford, »če imava srečo, so samo Vogoni, ki so naju prišli vreč z ladje.«

»Kaj pa, če nimava sreče?«

»Če nimava sreče,« je mračno pojasnil Ford, »bi utegnil kapitan izpolniti grožnjo, da nama bo prej prebral nekaj svojih pesmi...«





Sedmo poglavje


Vogonska poezija je seveda šele tretja najslabša v vesolju. Drugo najslabšo najdete pri Asgothih s Krie. Ko je njihov mojster—pesnik Grunthos Prdljivi recitiral svojo »Odo majhnemu gnetljivemu zelenemu svaljku, ki sem ga nekega poletnega jutra našel pod pazduho«, so štirje poslušalci umrli od notranjih krvavitev, predsednik Srednjegalaktičnega sveta za pridobitne umetnosti pa je preživel le zato, ker si je pravočasno odgriznil eno svojih nog. Baje je bil Grunthos »razočaran« ob takem sprejemu in se je že pripravljal, da začne brati ep v dvanajstih knjigah Moja najljubša kopalna grgranja, ko mu je debelo črevo v obupnem poskusu, da bi rešilo civilizacijo in lastno življenje, planilo skoz goltanec na piano in zadavilo možgane.

Najslabša vseh poezij pa je izginila skupaj z avtorico Paulo Nancy Millstone Jennings iz Greenbridgea v Essexu, Anglija, ko so uničili planet Zemljo.

Prostetnik Vogon Jeltz se je prav zložno nasmehnil. Tega ni storil toliko zaradi učinka, temveč zato, da bi se spomnil vrstnega reda mišičnih gibov. Privoščil si je bil nekaj strašansko krepčilnega tuljenja na ujetnika, tako da je bil zdaj ves sproščen in pripravljen za majhno krutost.

Ujetnika sta sedela v stolih za uživanje poezije — dobro privezana. Vogoni si niso delali nikakršnih utvar glede splošnega mnenja o njihovih umotvorih. Sprva so se poskušali v pesnjenju prav tako, kot so se trdovratno trudili še na številnih drugih področjih, da bi obveljali za spodobno razvito in kultivirano raso; zdaj pa jih je k temu opravilu gnala le še gola krvoločnost.

Na Fordovem čelu je stal mrzel pot in zalival elektrode, ki so bile pritrjene na senca. Nanje je bil privezan cel stolp elektronske opreme — ojačevalniki metafor, ritmični modulatorji, aliterativni residuatorji in podobna šara — ki naj bi podkrepila dojemanje pesmi in zagotovila, da niti drobec pesnikove misli ne bo šel v nič.

Arthur Dent je sedel in se tresel. Niti pojma ni imel, kaj ga čaka, vendar je vedel, da se dotlej ni zgodilo še prav nič takega, kar bi mu bilo všeč, in nič ni kazalo, da se bodo stvari spremenile.

Vogon je začel brati — smrdljiv majhen odlomek izpod lastnega peresa.

»O fredlene grumblajde...« je začel. Fordovo telo se je zvilo v krču — bilo je še huje, kot je pričakoval.

».. .poscajne zame bele / kot plurdne globčnike iz grumaste črebele.«

»Aaaarrgggggh!« se je utrgalo iz Forda. Glavo, ob katero so butali valovi bolečine, je zvil kolikor mogoče daleč nazaj. Kot v megli je videl, kako se Arthur na sosednjem sedežu maje sem in tja. Stisnil je zobe.

»Grompeč brotim te tu,« je nadaljeval neusmiljeni Vogon, »na moje bruntke pogrevone.«

Glas se mu je vzneseno dvignil v strahotno hreščeče višine. »Už da željabno me zajdaš z grubastirni drobulki/ al da vte skrehnem truhno vuč, kar bo! s ščemulki!«

»Mmmmmmmmmmmuuuu—uuuu-uuuurrggggggh!« je zaječal Ford Prefect in se zvil v poslednjem krču, ko ga je elektronsko ojačena sklepna vrstica z vso močjo treščila čez senca. Mlahavo je obvisel na stolu.

Arthur se je pretegnil.

»No, Zemljančka...« je zabrenčal Vogon (ni vedel, da je Ford Prefect v resnici z majhnega planeta nekje v bližini Betelgeze, in ko bi bil tudi vedel, bi se bil seveda požvižgal), »izbira je preprosta! Ali smrt v praznini vesolja ali pa ...« je melodramatično premolknil, »mi povesta, kako dobra se vama je zdela moja pesem!«

Vrgel se je vznak v svoj velikanski usnjeni naslanjač v obliki netopirja in ju gledal. Se enkrat je izvedel vajo z nasmehom.

Ford je lovil sapo. Po ožganih ustih je valjal razsušeni jezik in stokal.

Arthur je rekel veselo: »Meni je bila pravzaprav kar všeč.«

Ford je zazijal. Takšno stališče mu zlepa ne bi prišlo na misel.

Vogon je presenečen dvignil obrv, ki je zakrila precej nosu in potemtakem opravila dobro delo.

»Oo, dobro...« je osuplo zagrčal.

»No ja,« je menil Arthur, »določeni izseki metafizičnih predstav so se mi zdeli prav posebno učinkoviti.«

Ford je še kar strmel vanj, le počasi je preusmerjal misli k tej čisto novi ideji. Si bosta res pričvekala rešitev?

»Da, kar nadaljuj...« je povabil Vogon.

»Oh... in hmm... zanimiva ritmična sredstva,« je nadaljeval Arthur, »v nekakšnem kontrapunktu z... z...« je jecljal.

Ford mu je priskočil na pomoč in tvegal: »... v kontrapunktu z nadrealizmom vtkane metafore o... mmm ...« Tudi njemu je zmanjkalo, a že je poprijel Arthur:

»... o občečloveškem v ...«

»Občevogonskem,« je siknil Ford.

»Ah seveda, občevogonskem (oprostite) v pesnikovi čuteči duši,« tu je Arthur začutil tla pod nogami, »ki skozi zgradbo verza uspeva posredovati sublimnost tega, transcendenco onega in se ujeti s fundamentalno dihotomijo tretjega« (glas mu je zrasel v zmagovit crescendo...), »tako da zadobi poslušalec prodorno in doživeto podobo... podobo...« (... in mahoma spet uplahnil). Ford je dodal še milostni udarec:

»Podobo tega, o čemer je pesem govorila!« je zaklical. Iz kotička ustnic pa: »Zelo dobro, Arthur, zelo dobro!«

Vogon ju je predirno motril. Zagrenjeno vogonsko dušo je za trenutek preplavilo ganotje, vendar si je rekel ne, prepozno je in preničevo. Njegov glas je zadobil zven mačjih krempljev na česanem najlonu.

»Pravita torej, da pišem pesmi zato, ker se pod mojo trdo in brezsrčno vnanjostjo vendarle skriva želja biti ljubljen,« je rekel. Premolknil je. »Je tako?«

Ford se je živčno posmejal. »No, hočem reči, seveda,« je mencal, »mar ni tako, da si vsi nekje globoko notri, saj razumete ... emm ...«

Vogon je vstal.

»Torej: motita se,« je rekel. »Pesmi pišem zato, da jasneje podčrtam svojo trdo brezsrčno vnanjost. Vseeno vaju bom dal vreči z ladje. Stražar! Odvedi ujetnika do zapore številka tri in ju vrzi ven!«

»Kaj!« je zavpil Ford.

Orjaški vogonski mladenič je pristopil in ju z orjaškimi prenabitimi rokami zvlekel iz jermenja.

»Ne moreš naju vreči v vesolje,« je kričal Ford, »knjigo piševa.«

»Upiranje ne pomaga!« je v odgovor zatulil vogonski stražar. To je bil prvi stavek, ki se ga je bil naučil, ko je stopil v Vogonsko stražo.

Kapitan jih je opazoval z neprizadetim smehljajem, potem pa se je obrnil proč.

Arthur se je besno oziral okrog sebe.

»Nočem še umreti,« je vpil. »Še vedno me boli glava. Nočem z glavobolom v nebesa, potem bom slabe volje in ne bom mogel uživati!«

Toda stražar ju je trdno zgrabil za vrat, se spoštljivo priklonil kapitanovemu hrbtu in ju navzlic glasnemu ugovarjanju odgnal s poveljniškega mostu .Jeklena vrata so se zaprla in kapitan je bil spet sam. Tiho si je mrmral in zamišljeno listal po beležnici s pesmimi.

»Hmmmm,« je zagodrnjal, »v kontrapunktu z nadrealizmom vtkane metafore ...« Malo je še premlel to misel, potem pa je srdito zadrlesknil knjižico.

»Za take je smrt še predobra,« je rekel.

Slabotno otepanje obeh človečnjakov, ki sta tičala trdno pod vogonskima pazduhama, je v dolgem, z jeklom oklopljenem hodniku nenavadno glasno odmevalo.

»Veličastno,« je brbljal Arthur, »to je blazno. Spusti me, ti grobijan!«

Vogonski stražar ju je brez omahovanja vlekel dalje.

»Nič ne skrbi,« je rekel Ford. »Si bom že kaj izmislil.« Pa ni bil slišati nič preveč obetavno.

»Upiranje ne pomaga!« je zatulil stražar.

»Samo ne tuli kar naprej,« je zajecljal Ford. »Kako naj človek pozitivno gleda na stvari, če mora ves čas poslušati takele?«

»O Bog,« se je pridušil Arthur, »govoriš o pozitivnem gledanju na stvari, pa ti sploh niso uničili planeta. Jaz sem se pa davi zbudil in si mislil, kako prijazen miren dan bom imel, malo bral, skrtačil psa... Zdaj pa je komaj štiri popoldne in že me mečejo s tuje vesoljske ladje šest svetlobnih let daleč od kadečih se ostankov Zemlje!« Zagrgral je in zasopel, ko ga je Vogon močneje stisnil.

»No, dobro,« je rekel Ford, »samo ne zganjaj panike!«

»Kdo govori o paniki?« je usekal Arthur. »To je samo civilizacijski šok. Počakaj, da se vživim v položaj in se spet znajdem. Potem bom šele zagnal paniko!«

»Arthur, histeričen si! Bodi že tiho!« Ford se je obupno trudil misliti, pa ga je motilo stražarjevo tuljenje.

»Upiranje ne pomaga!«

»Pa še ti!« je pobesnel Ford.

»Upiranje ne pomaga!«

»Oh, nehaj že!« je zavpil. Zasukal se je, da je gledal mučitelju naravnost v obraz. Nekaj mu je šinilo v glavo.

»Mar res uživaš pri teh stvareh?« je nenadoma vprašal.

Vogon je obstal sredi koraka, čez obraz se mu je razlezel neznansko bedast izraz.

»Če uživam?« je zagrmel. »Kaj ste mislili s tem?«

»Kar sem mislil,« je rekel Ford, »je tole: si v tem res našel izpolnitev in zadovoljitev svojega jaza. V tem topotanju, vpitju, metanju ljudi z ladij...«

Vogon je strmel v nizki strop, da sta se mu obrvi skoraj zavozlali. Čeljust se mu je pobesila. Nazadnje je rekel: »Ja, ure so v redu...«

»Kaj pa naj bi drugega,« se je strinjal Ford.

Arthur je zasukal glavo, da ga je lahko videl.

»Ford, kaj počneš?« je osuplo šepnil.

»Oh, skušam se vključiti v svet okrog sebe, prav?« je rekel. »Ure so torej v redu?« je povzel.

Vogon je strmel vanj, v mrakobnih globinah njegove glave so po polževo švigale misli.

»Ja,« je pritrdil, »ampak zdaj ko ste že omenili, minute so pa največkrat res prav ušive. Razen...« - spet je pomislil, zato se je moral ozreti v strop — »... razen kakšnega vpitja, ki ga maram.« Zajel je sapo in zatulil: »Upiranje ne ...«

»No, seveda,« ga je jadrno prekinil Ford, »pri tem si od sile, ni kaj. Ampak če je največkrat ušivo,« je začel prav počasi, da bi se besede zagotovo prebile do cilja, »čemu potem to počneš? Kaj je za tem? Punce? Usnje? Moškost? Ali pa nemara prav v teh brezdušnih naporih iščeš pravi izziv svoji osebnosti?«

Arthur je nejeverno pogledoval zdaj enega zdaj drugega.

»Eem...« je rekel stražar, »e.. .e.. .ne vem. Najbrž kar... kar delam. Teta je rekla, da je straža na ladji prava kariera za mladega Vogona — saj veste, uniforma, nizko obešen pas z žarkovno pištolo, brezdušni napor...«

»No, Arthur, si videl,« je rekel Ford, kot da je pravkar zaključil svoj dokaz, »pa praviš, da imaš težave.«

Arthur je bil še vedno dokaj prepričan vanje. Celo če ne omenjamo neprijetnih dogodkov z domačim planetom, ga je vogonski stražar že na pol zadušil in tudi misel, da ga bodo vrgli z ladje v vesolje, mu ni bila všeč.

»Poskusi se vživeti v njegove težave,« je vztrajal Ford. »Tu imaš ubogega fanta, vse življenje izpolnjeno s topotanjem po ladji, z metanjem ljudi v vesolje...«

»In vpitjem,« je opomnil stražar.

»In vpitjem, seveda,« je rekel Ford in prijateljsko dobrohotno potrepljal kipeče mesnato roko, ki ga je tiščala za vrat, »... in niti ne ve, čemu to počne!«

Arthur je pritrdil, da je stvar hudo žalostna. To je pokazal s šibko drobno kretnjo, za govor je imel premalo sape.

Iz stražarja je prihajalo globoko kruljenje, resnično je bil zbegan.

»Ja. Zdaj ko mi takole poveste, se mi res...«

»Fant od fare!« ga je spodbujal Ford.

»Že v redu,« se je nadaljevalo kruljenje, »kaj pa mi preostane?«

»No,« je rekel Ford srčno, ampak počasi, »nehaj s tem, kaj pa drugega! Povej jim,« je nadaljeval, »da tega ne boš več počel.« Zdelo se mu je, da bi moral še kaj dodati, ampak stražarjeva pamet je bila že s tem zaposlena do kraja.

»Eemmmmmmmmmmm ...« je rekel stražar, »no, to se mi ne zdi tako blazno fino.«

Ford je začutil, da mu trenutek uhaja iz rok.

»Počakaj malo,« je rekel, »to je šele začetek, razumeš, potem pride še več...«

Toda stražar je tisti hip že spet močneje poprijel in se lotil prvotne naloge, da odvleče ujetnika do zapore. Bil pa je prav očitno ginjen.

»No, vesta kaj, če vama je vseeno,« je rekel, »bi vaju rajši kar vtaknil v tisto zaporo, ker moram potem opraviti še nekaj vpitja.«

Fordu Prefectu sploh ni bilo vseeno.

»Daj no... poglej!« je rekel, ampak že hitreje in ne več tako srčno.

»Hhhhhggggnnnnn...« je dodal Arthur brez razločnega čustvenega odtenka.

»Počakaj,« je vztrajal Ford, »kaj pa glasba in umetnost in vse tisto, o čemer ti bom še povedal! Aaarrggghhh!«

»Upiranje ne pomaga,« je zatulil stražar in dodal: »Vesta, če bom vztrajal, bom nekoč napredoval v višjega vpijočega častnika, za nevpijoče in ljudi—ne—odrivajoče častnike pa ni toliko prostih mest, zato je bolje, da se držim tega, kar znam.«

Prispeli so do zračne zapore — velike okrogle jeklene plošče silne teže in moči, ki je zapirala vhod v ostenje ladje. Stražar je pritisnil na gumb in plošča se je gladko odprla.

»Vseeno hvala za spodbudo,« je rekel. »Pa zbogom.« Porinil je Forda in Arthurja skozi lino v malo kamrico. Arthur je obležal in lovil sapo. Ford se je pobral in poskusil s hrbtom zadržati ploščo, da se ne bi zaprla, a zaman.

»Poslušaj vendar,« je zavpil stražarju, »obstajajo celi svetovi, za katere sploh ne veš... kaj pa tole?« V obupu se je oklenil edinega drobca kulture, ki ga je znal na pamet — zabrundal je prvi takt Beethovnove Pete.

»Ta ta ta tuuum! Te to nič ne gane?«

»Ne,« je rekel stražar, »pravzaprav ne. Bom pa povedal teti.«

Če je rekel še kaj, se je zgubilo. Zapora se je tesno vlegla v obod in odrezala vse zvoke razen oddaljenega brnenja ladijskih strojev.

Bila sta v gladko zbrušeni valjasti kamrici, ki je merila približno deset čevljev po dolgem in šest počez.

Ford se je sopihajoč razgledal.

»Sem mislil, da bo še kaj iz njega,« je rekel in se sesedel po krivini stene.

Arthur je še vedno ležal na dnu, kakor je padel. Ni se ozrl. Samo sopel je.

»Zdaj sva ujeta, ne?«

»Ja,« je rekel Ford, »ujeta sva.«

»A se nisi ničesar domislil? Kot da sem te slišal reči, da si boš že kaj izmislil. Mogoče nisem opazil?«

»Ja, nekaj sem si izmislil,« je zasopel Ford. Arthur ga je pričakujoče pogledal.

»Na žalost,« je nadaljeval Ford, »je precej odvisno od tega, da bi morala biti na oni strani zapore.« Brcnil je vrata, skozi katera sta priletela.

»Ampak zamisel je bila dobra?«

»Ja, zelo bistra.«

»Kakšna pa je bila?«

»No, vseh podrobnosti še nisem izdelal. Ampak zdaj je brez pomena, ne?«

»Ja... ee, in kaj bo zdaj?«

»Oh, zapora na zunanji strani se bo sama odprla in naju bo izstrelilo v globine vesolja, kjer se bova zadušila. Če zajameš polna pljuča, lahko seveda zdržiš do trideset sekund ...« je rekel lord. Položil si je roke pod glavo, privzdignil obrvi in začel brundati staro betelgeško bojno pesem. Arthurjeve oči so v njem nenadoma uzrle popolnega tujca.

»To je torej,« je rekel Arthur, »umrla bova.«

»Ja,« je prikimal Ford, »razen če... Ne! Počakaj!« Nenadoma se je pognal proti nečemu zunaj Arthurjevega zornega polja. »Kaj je to stikalo?« je zavpil.

»Katero? Kje?« je zavpil tudi Arthur in se sunkoma obrnil.

»Ne, samo šalil sena te,« je rekel Ford. »Kljub vsemu bova umrla.«

Spet se je naslonil na steno in nadaljeval pesem od tam, kjer je prenehal.

»Veš,« je začel Arthur, »v takihle trenutkih, ko sem ujet v vogonski zapori skupaj s človekom z Betelgeze in tik pred zadušitvijo v vesolju, si želim, da bi poslušal, kaj mi je naročala mama, ko sem bil še majhen.«

»In kaj ti je naročala?«

»Ne vem, nisem poslušal.«

»Oh.« Ford je brundal naprej.

»Blazno,« je razglabljal Arthur, »Nelsonovega stebra ni več, McDonaldov ni več, samo jaz sem še ostal in besedi Pretežno neškodljiva. Čez nekaj trenutkov bo ostalo samo še Pretežno neškodljiva. Pa je bilo s planetom še včeraj vse v redu.«

Zabrnel je motor.

Tiho sikanje je naraslo v oglušujoč piš uhajajočega zraka: zunanja zapora se je odprla v črno praznino, posejano z nemogoče ostrimi svetlimi točkami. Ford in Arthur sta zletela v vesolje kot zamaška iz otroške puške.





Osmo poglavje


Štoparski vodnik po Galaksiji je v celoti izjemna knjiga. Mnogo različnih urednikov in uredništev je dolga leta urejalo in preurejalo njegovo gradivo. V njem so prispevki neštetih popotnikov in raziskovalcev.

Uvod se začne takole:

»Vesolje,« pravi, »je veliko. Res veliko. Sploh ne boš verjel, kako gromozansko neizmerno veliko je. Hočem reči, mogoče se ti zdi, da je lekarna na koncu ceste zelo daleč, ampak to je še vedno ništrc proti vesolju. Poglej...« in tako naprej.

(Čez nekaj časa se slog nekoliko umiri in pripoved steče o stvareh, ki jih je res treba vedeti, na primer o tem, kako je bajno lepi planet Bethselamin ogrožen zaradi napredujoče erozije, ki je posledica desetih milijard turistov na leto: sleherni gram razlike med količino, ki ste jo med svojim obiskom zaužili, in tisto, ki ste jo izločili, vam ob odhodu kirurško odvzamejo z živega telesa. Zato je Življenjskega pomena, da si vsakič, ko greste na stranišče, priskrbite potrdilo.)

Priznajmo vendar, da so spričo neznanskih razdalj med zvezdami klecnili tudi že večji umi od teh, ki imajo na vesti Vodnikov uvod. Nekateri vam ponujajo v premislek orešček v Londonu in lešnik v Johannesburgu ali kaj podobno vrtoglavičnega.

Preprosta resnica pa je, da se medzvezdnih razdalj pač ne da stlačiti v meje človeške domišljije.

Celo svetloba, ki potuje tako hitro, da potrebuje večina galaktičnih kultur tisočletja, preden ugotovijo, da sploh potuje, se na poti med zvezdami kar zamudi. Osem minut potrebuje za pot od zvezde Sonce do mesta, kjer je bila nekoč Zemlja, in še nadaljnja štiri leta do Sončeve najbližje zvezdne sosede, Alfa Proxima.

Da bi svetloba prispela do nasprotnega roba Galaksije, na primer do Damograna, traja še precej dlje: petsto tisoč let.

Štoparski rekord na tej razdalji je nekaj manj kot pet let, vendar pri tej hitrosti ne vidite prav dosti.

Štoparski vodnik po Galaksiji pravi, da lahko, če dobro zajamete sapo, vzdržite v popolnem vakuumu približno trideset sekund. Pove tudi, da je pri gromozanski velikosti vesolja verjetnost, tla vas v teh tridesetih sekundah pobere druga ladja, enaka dva na dvesto sedeminšestdeset tisoč sedemsto devet proti ena.

Po skrajno osupljivem naključju je to tudi telefonska številka nekega stanovanja v Islingtonu, kjer je bil Arthur nekoč na zelo dobri zabavi in kjer je srečal zelo prijetno dekle, pa ji sploh ni mogel priti blizu — odpeljal jo je nepovabljen vsiljivec.

Četudi so planet Zemlja, stanovanje v Islingtonu in telefon izginili, se lahko potolažimo z mislijo, da se spomin nanje na poseben način ohranja v dogodku, ki je Fordu in Arthurju devetindvajset sekund pozneje prinesel rešitev.





Deveto poglavje


Računalnik je prestrašeno zaklopotal, ko je ugotovil, da se je ena od zračnih zapor odprla in zaprla brez očitnega razloga.

To je bilo zato, ker so bili razlogi prav tačas na malici.

V Galaksiji se je odprla luknja. Bila je natanko ničti del sekunde globoka, ničti del palca široka in nekaj milijonov svetlobnih let dolga.

Ko se je zapirala, se je iz nje vsula množica papirnatih klobučkov in balonov za zabave in se počasi razlezla po vesolju.

Iz nje je priletelo tudi moštvo sedmih tri čevlje visokih tržnih analitikov; vsi so pri priči pomrli, deloma od zadušitve in deloma od presenečenja.

Za njimi je padlo iz nje še dvesto devetintrideset tisoč ne premočno zapečenih jajc, kot velik kup rahlega cvrtja so se udejanila v deželi Poghril v panselskem sestavu, kjer je ravno pustošila lakota.

Pomrlo je že vse poghrilsko pleme razen poslednjega moža, ki je čez nekaj tednov izdihnil od preobilice holesterola.

Ničti del sekunde, za kolikor se je luknja odprla, je na najbolj nemogoče načine odmeval po času naprej in navzad. Nekje v davni preteklosti je resno pohabil majhno gručo naključno zbranih atomov, ki je polzela skozi sterilno praznino vesolja, spojil jih je v kar najbolj izjemno nenavadne razporeditve. Te razporeditve so se kmalu naučile kopirati same sebe (to je del njihove izjemne nenavadnosti) in povzročile velikanske težave na slehernem planetu, kamor jih je zaneslo. Tako se je v vesolju pričelo Življenje.

Pet divjih dogodkovnih vrtincev se je zasukalo v hudobnem viharju nesmisla, ki je izbruhal kos pločnika.

Na pločniku sta ležala Ford Prefect in Arthur Dent in hlastala za zrakom kot ribi na suhem.

»No, vidiš,« je hlipal Ford in grebel za oprijemališčem po pločniku, ki je drvel skozi Tretji okraj neznanega, »ti nisem rekel, da si bom nekaj izmislil?«

»Ja, kajpak,« je zinil Arthur, »kajpak.«

»Bistra ideja,« je nadaljeval Ford, »poiskati mimoidočo ladjo in se rešiti nanjo.«

Pravo vesolje je ogabno spolzelo izpod njiju. Mimo so — kot trop gamsov - prhnila razna navidezna vesolja. Prvobitna svetloba se je razletela in opljusnila prostor—čas kot prežvečena skuta. Čas se je razcvetel, snov se je zdruznila vase. V kotu se je tiho izoblikovalo največje praštevilo in se skrilo za vekomaj.

»Oh, daj no,« ga je zavrnil Arthur, »tveganje je bilo astronomsko.«

»Pa kaj, šlo je pa le,« je pribil Ford.

»In na kakšni ladji sva?« je vprašal Arthur, medtem ko je za njima zazijalo brezno večnosti.

»Ne vem,« je rekel Ford, »nisem še odprl oči.«

»Jaz tudi ne,« je rekel Arthur.

Vesolje je poskočilo, zamrznilo, zatrepetalo in se razpelo v razne nepričakovane smeri.

Arthur in Ford sta odprla oči in se precej osuplo razgledala okrog sebe.

»Križana gora,« je vzkliknil Arthur, »saj to je tako kot obala pri Southendu.«

»Hudiča, prav odleglo mi je, ko si to rekel,« je priznal Ford.

»Zakaj?«

»Ker sem že mislil, da se mi je zmešalo.«

»Mogoče se ti pa je. Mogoče se ti je samo zdelo, da sem to rekel.«

Ford je premislil.

»No, si rekel ali nisi?« je vprašal.

»Najbrž sem,« je rekel Arthur.

»Mogoče se nama je pa obema zmešalo.«

»Saj,« je rekel Arthur, »če misliva, da je tole Southend, se nama je gotovo zmešalo, kakor obrneš.«

»Pa misliš, da to je Southend?«

»Oh, seveda.«

»Jaz tudi.«

»Se pravi, da sva...«

»O pravem času.«

»Saj,« je rekel mimoidoči obsedenec.

»Kdo je to?« je vprašal Arthur.

»Kdo — ta človek s petimi glavami in s prekajenimi slaniki na bezgovem grmu?«

»Ta, ja.«

»Ne vem. Nekdo pač.«

»Aha.«

Sedla sta na pločnik in z dobršno mero nelagodnosti opazovala orjaške otroke, ki so se z vso težo prekopicevali po pesku, pa divje konje, ki so grmeli čez nebo in odnašali sveže prepleskane kose armiranih ograj s področij Pozor, nevarno! »Veš,« je narahlo pokašljal Arthur, »če je to Southend, potem je. zelo čudno ...«

» ... da je morje mirno kot skala in da hiše pljuskajo obenj, si hotel to reči?« je vprašal Ford. »Tudi meni se je zdelo čudno. Sploh,« je dodal, ko se je Southend z gromkim treskom razletel na šest enakih kosov, ki so se divje zavrteli in zaplesali v različnih opolzkih in razbrzdanih položajih, »sploh se dogajajo zelo čudne reči.«

Divje tuljenje godal in pihal je zarezalo v veter, vroči ponvičniki, po deset centov kos, so pokaje izletavali iz cestnega tlaka, z neba so se usipale grozljive ribe... in Arthur in Ford sta jo sklenila pobrisati.

Pognala sta se skoz debele zidove zvoka, prek pogorij starodavnih misli, čez doline razpoloženjske glasbe, čez sestanke starih škrpetljev in butastih betov ter nenadoma zaslišala dekliški glas.

Bil je popolnoma razumen glas, rekel pa je: »Dva na sto tisoč proti eni in pada« - in to je bilo vse.

Ford je zdrsnil po stebru svetlobe, obračal se je na vse strani, da bi odkril, odkod je prišel glas, vendar ni našel ničesar, v kar bi lahko vsaj malo verjel.

»Kaj je bilo to?« je zavpil Arthur.

»Ne vem,« je zavpil Ford, »nimam pojma. Slišati je bilo kot mera za verjetnost.«

»Verjetnost? Kako to misliš?«

»Verjetnost pač. Saj veš, kot dva proti ena, tri proti ena, pet proti štiri. Bilo je dva na stotisoč proti eni. To je dokaj neverjetno, veš.«

Kotel za milijon galon, poln pudinga, jima je brez opozorila zanihal nad glavama.

»In kaj to pomeni?«

»Kaj, puding?«

»Ne, mera za verjetnost!«

»Ne vem, sploh ne vem. Mislim, da sva na nekakšni vesoljski ladji.«

»Se mi pa zdi,« je rekel Arthur, »da to ne more biti prvi razred.

V tkivu prostora—časa so se pokazale izbokline. Velike grde izbokline.

»Grrrhhh...« je zahropel Arthur, ko se mu je telo prepognilo v nenavadne smeri. »Southend se že topi... zvezde krožijo .. puščava... noge mi bo odneslo v sončni zahod... levica je tudi že odletela.« Nenadoma se je zgrozil. »Hudiča,« je rekel, »kako bom pa zdaj nastavljal svojo digitalno uro?« Ves obupan je pogledal k Fordu.

»Ford,« je rekel, »spreminjaš se v pingvina. Nehaj.«

Spet se je zaslišal glas.

»Dva na petinsedemdeset tisoč proti eni in pada.«

Ford je ves besen brodil po svojem ribniku.

»Hej, kdo ste?« je čivknil. »Kje ste? Kaj se dogaja in kako bi se to ustavilo?«

»Prosim, pomirite se,« je rekel glas prijazno, kot stevardesa v letalu, ki ima le še eno krilo in dva motorja, enega v plamenih, »popolnoma na varnem ste.«

»Saj ne gre za to!« je besnel Ford. »Gre za to, da sem popolnoma na varnem kot pingvin, moj kolega tu pa bo vsak čas na varnem brez udov!«

»Je že dobro, so že nazaj,« se je oglasil Arthur.

»Dva na petdeset tisoč proti eni in pada,« je rekel glas.

»Res pa,« je pripomnil Arthur, »so malo daljši, kot jih običajno nosim, ampak ...«

»Se vam ne zdi,« je čivkal Ford v napadu ptičjega besnila, »da bi nama morali nekaj povedati?«

Glas se je odkašljal. Velikanski čajni kolaček je odštorkljal v daljavo.

»Dobrodošla,« je rekel glas, »na vesoljski ladji Zlato srce.«

Nadaljeval je.

»Prosim, ne vznemirjajta se,« je povedal, »zaradi česarkoli, kar bosta videla ali slišala. Neizogibno je, da bosta čutila določene posledice, saj smo vaju rešili gotove smrti pri neverjetnostnem količniku dva na dvesto sedeminšestdeset tisoč proti eni - najbrž še več. Zdaj plujemo na ravni dva na petindvajset tisoč proti eni in še niže in se bomo vrnili v normalnost, brž ko bomo ugotovili, kaj to sploh je. Hvala lepa. Dva na dvajset tisoč proti eni in pada.«

Glas je utihnil.

Ford in Arthur sta se znašla v svetli rožnati kamrici.

Ford je bil ves iz sebe.

»Arthur!« je vzkliknil, »to je fantastično! Pobrala naju je ladja na pogon neskončne neverjetnosti! To je neverjetno! O tem se je že dolgo šušljalo. Uradno so vse zanikali, ampak zdaj se jim je posrečilo! Zgradili so neverjetnostni pogon! Arthur, to je... Arthur? Kaj pa je?«

Arthur se je zagozdil za vrata kamrice in jih z vso silo tiščal, da se ne bi odprla. Vendar so se slabo prilegala podbojem in majhne kosmate ročice, prstki vsi pomazani s črnilom, so se rinile skozi špranjo; drobni glaski so regljali kot ponoreli.

Arthur se je ozrl.

»Ford!« je rekel, »zunaj je neskončno število opic, ki bi se z nama rade pomenile o svojem scenariju za Hamleta.«





Deseto poglavje


Pogon na neskončno neverjetnost je čudovito novo sredstvo za premagovanje neizmernih medzvezdnih razdalj v ničtinki sekunde in brez težaškega onegavljenja po hiperprostoru.

Odkrili so ga po srečnem naključju, raziskovalna skupina galaktične vlade na Damogranu pa ga je razvila v uporabno obliko pogona.

To je na kratko zgodba o njegovem odkritju.

Načelo, po katerem je mogoče ustvariti majhne količine Končne neverjetnosti čisto preprosto tako, da spojimo logična vezja submezonskih možganov Čmrliaca 57 z atomskim vektorskim črtalnikom, ki ga obesimo v močan izvir Brownovega gibanja (recimo v čedno skodelico vročega čaja), je bilo seveda dobro znano. Takšne generatorje so uporabljali za prebijanje ledu na zabavah, tako da so vsem molekulam v gostiteljičinem spodnjem perilu zaukazali skočiti za en čevelj na levo, povsem v skladu s teorijo nedoločenosti.

Številni ugledni fiziki so izjavljali, da postaja vse skupaj že prav neznosno — deloma zato, ker je to res zloraba znanosti, predvsem pa zato, ker jih nikoli niso vabili na tovrstne zabave.

Še nekaj jim je postajalo prav neznosno — večna smola pri poskusih, da bi zgradili stroj, ki bi ustvarjal polje neskončne neverjetnosti, kakršno je potrebno, da bi odpihnili vesoljsko ladjo čez nepredstavljive razdalje med najbolj oddaljenimi zvezdami. Nazadnje so čemerno razglasili takšen stroj za očitno nemožnost.

Potem je nekega dne študent, ki je moral počediti laboratorij po posebno neuspeli zabavi, začel razmišljati takole:

Če je, si je rekel, tak stroj očitna nemožnost, je to logično samo končna neverjetnost. Torej ni treba drugega kot izračunati, kako neverjeten je, vložiti to število v izvir končne neverjetnosti, ga oskrbeti s skodelico svežega in res vročega čaja... in ga vključiti!

Tako je tudi storil in ves presenečen ugotovil, da je zares ustvaril dolgo iskani generator neskončne neverjetnosti — in to pravzaprav iz nič.

Še bolj je bil presenečen, ko ga je, takoj ko je prejel nagrado Galaktičnega instituta za skrajno bistroumnost, linčala pobesnela drhal uglednih fizikov, ki so ugotovili, da so od vseh neznosnih stvari še najbolj neznosni pametnjakoviči.





Enajsto poglavje


Pred neverjetnostjo zaščiteni poveljniški most Zlatega srca je bil videti kot povsem običajna vesoljska ladja, le nenavadno snažen je bil, ker je bil še tako nov. Z nekaterih krmarskih sedežev še niso sneli plastičnih prevlek. Prostor je bil pretežno v belem, podolgovat in nekako tolikšen kot manjša restavracija. Pravzaprav ni bil čisto podolgovat: obe daljši steni sta se vzporedno krivili, tako da so bili vogali in koti dražljivo zaobljeni. Če smo čisto odkriti, bi bilo mnogo preprosteje in tudi bolj praktično, ko bi ga bili zgradili kot navadno, pravokotno razpotegnjeno sobo, ampak arhitekti bi bili zaradi tega zelo nesrečni. Tako pa se je zdel strašansko funkcionalen, z velikimi zasloni in krmilnimi pa navigacijskimi pulti na vbokli steni ter z dolgimi računalniškimi omarami ob izbokli steni. V kotu je čemel robot, bleščeče gladko jekleno glavo je povesil med bleščeče gladka jeklena kolena. Tudi on je bil še nov, lepo grajen in zglajen, toda zdelo se je, da posamezni deli tega bolj ali manj človekolikega telesa niso povsem skladni. Seveda so se čudovito skladali, le robot se je nalašč držal tako, kot da bi se lahko skladali bolje.

Zaphod Beeblebrox je živčno koračil gor in dol po kabini, se dotikal zdaj tega zdaj onega kosa lesketajoče oprave in se hihital od vznemirjenja.

Trillian se je sklanjala nad vrsto instrumentov in odčitavala številke. Ozvočenje je raznašalo njen glas po vsej ladji.

»Pet proti eni in pada...« je rekla, »štiri proti eni in pada... In proti eni... dve.. .ena... verjetnostni količnik ena proti ena... smO normalnosti, ponavljam, smo v normalnosti.« Izključila je mikrofon — in ga z nasmeškom spet vključila ter dodala: »Vse, kar vaju še teži, je torej vajin osebni problem. Prosim, odpočijta si. Kmalu bomo poslali po vaju.«

Zaphod je nejevoljno izbruhnil: »Kdo pa sta to, Trillian?«

Trillian se je zavrtela v stolu in skomignila.

»Dva tipa pač, ki smo ju pobrali na odprtem,« je rekla. »V odseku ZZ9 plural Z alfa.«

»Ja, no, Trillian, to je strašno lepo,« se je pritožil Zaphod, »ampak ali misliš, da je v teh okoliščinah tudi pametno? Hočem reči, takole na begu sva in sploh, policaji pol Galaksije so nama za petami, midva pa pobirava štoparje. No ja, za slog je to že deset pik od desetih, za zdravo pamet pa minus milijon, ne?«

Pobobnal je po kontrolni plošči. Trillian mu je mirno preložila roko, da ne bi pobobnal po čem važnem. Karkoli že lahko rečemo o njegovih vrlinah — zanosu, drznosti, zvitosti — v rokah je bil štorast in prav lahko bi bil z neprevidno kretnjo pognal celo ladjo v zrak. Trillian je pričenjala sumiti, da je bilo njegovo življenje tako divje in uspešno predvsem zato, ker ni nikoli zares dobro razumel, kaj počne.

»Zaphod,« je rekla potrpežljivo, »brez zaščite sta plavala po vesolju... saj nisi hotel, da bi umrla?«

»No... seveda ne. Ne v tem smislu, ampak...«

»Ne v tem smislu? Da ne bi umrla v tem smislu? V katerem pa?« je z glavo postrani vprašala Trillian.

»No, mogoče bi ju pozneje rešil kdo drug.«

»Še sekundo in bila bi mrtva.«

»No, torej, če bi se samo še malo obotavljala, bi se problem rešil sam od sebe.«

»Tebi bi bilo všeč, da bi umrla?«

»No, saj razumeš, ne v tem smislu...«

»Sploh pa,« je rekla Trillian in se spet obrnila h komandni plošči, »ju nisem pobrala jaz.«

»Kaj hočeš reči? Kdo pa ju je?«

»Ladja.«

»A?«

»Ladja. Sama od sebe.«

»A?«

»Ko smo bili v neverjetnosti.«

»Ampak to je nemogoče.«

»Ne, Zaphod. Samo zelo neverjetno.«

»A ja.«

»Veš, Zaphod,« je rekla in ga potrepljala po roki, »nič si ne delaj skrbi zaradi tujcev. Pač dva tipa. Poslala bom robota, naj ju pripelje gor. Hej, Marvin!«

Robot v kotu je ostro trznil z glavo in potem komaj opazno zmajal z njo. Dvignil se je na noge, kakor bi imel dobrih pet funtov več, kot jih je imel v resnici, in se podal prek sobe na pot, ki bi se neprizadetemu opazovalcu nemara zdela herojski podvig. Ustopil se je pred Trillian in po vsem videzu strmel skoz njeno levo ramo.

»Mislim, da bi te moral obvestiti, da sem zelo zamorjen,« je rekel. Glas je zvenel tiho in ubito.

»O bog,« je zamrmral Zaphod in se vrgel v sedež.

»No,« ga je spodbujala Trillian, »ravno prav, si boš malo razgibal duha in telo.«

»Ne bo zaleglo,« je zabrundal Marvin, »imam izredno velike možgane.«

»Marvin!« ga je posvarila Trillian.

»Že v redu,« je rekel Marvin, »kaj naj storim?«

»Pojdi v vhodno dvorano številka dve in pod nadzorstvom pripelji oba tujca sem.«

Z mikrosekundno zamudo in natanko preračunano mikromodulacijo višine in barve glasu — nič takega, kar bi bila očitna žalitev — se je Marvinu posrečilo izraziti skrajni prezir in gnus nad vsemi človeškimi zadevami.

»Samo to?« je rekel.

»Ja,« je odločno pokimala Trillian.

»Ne bo mi v užitek,« jo je opomnil Marvin.

Zaphod je planil s sedeža.

»Saj te ne prosi, da uživaj,« je zatulil, »samo stori, kot reče, pa pika.«

»V redu,« je rekel Marvin z glasom velikega počenega zvona, »bom.«

»Krasno ...« je usekal Zaphod, »veličastno ... hvala ti...«

Marvin se je obrnil in ga pogledal s trikotnimi rdečimi očmi.

»Saj vaju nisem zamoril, kajne da ne?« je vprašal vzneseno.

»Ne ne, Marvin,« je zažgolela Trillian, »že dobro, res...«

»Ker ne bi rad živel z zavestjo, da sem vaju zamoril.«

»Ne, nič ne skrbi zaradi tega,« je še kar žvrgolela Trillian, »obnašaj se čisto naravno in sproščeno, pa bo vse v redu.«

»Ni res nič narobe?« je še tipal Marvin.

»Ni, Marvin, ni,« je spet zažgolela Trillian, »vse je v redu, res... življenje pač.«

Marvin je elektronsko poblisnil z očmi.

»Življenje,« je pihnil, »samo ne govorita mi o življenju.«

Brezvoljno se je zasukal na peti in se odmajal iz kabine. Vrata so se z zadovoljnim vzdihom in tleskom zaprla za njim.

»Ne vem, Zaphod, kako dolgo bom še prenašala tega robota,« je zagodrnjala Trillian.

Encyclopaedia Galactica definira robota kot mehansko napravo, namenjeno za človeška opravila. Reklamni oddelek Sirijske kibernetske korporacije predstavlja robota z besedami »Vaš plastični prijatelj, s katerim je dosti heca«.

Štoparski vodnik po Galaksiji definira reklamni oddelek Sirijske kibernetske korporacije kot »trop brezupnih kretenov, ki bodo šli prvi pred zid, ko se bo začela revolucija«, ter dodaja, da uredništvo z veseljem sprejema prijave za izpraznjeno mesto dopisnika za robotiko.

Prav zanimivo: izdaja Encyclopaediae Galacticae, ki je imela srečo, da je padla iz prihodnosti skozi tisoč let dolgo časovno razpoko, definira reklamni oddelek Sirijske kibernetske korporacije kot »trop brezupnih kretenov, ki so šli prvi pred zid, ko se je začela revolucija«.

Rožnata kamrica se je razblinila, opice so se pogreznile v drugo, boljšo dimenzijo. Ford in Arthur sta se znašla v vhodni dvorani ladje. Bila je prav imenitna.

»Ta ladja mora biti čisto nova,« je rekel Ford.

»Kako pa veš?« je vprašal Arthur. »Imaš kakšno čudno urico, ki meri starost kovine?«

»Ne, ampak tule na tleh sem našel reklamno brošuro. Strašno dosti tistega 'Vesolje je lahko vaše'. Aha! Poglej, prav sem imel.«

Ford je pokazal s prstom v knjižici.

»Tole pravi: Senzacionalni preboj v Neverjetnostni fiziki. Ko doseže pogon neskončno neverjetnost, leti ladja skozi sleherno točko vesolja. Vse pomembnejše vlade vam bodo zavidale. Uh, to so pa velike reči.«

Poželjivo je lovil tehnične podatke o ladji in vmes nekajkrat glasno zajel sapo od presenečenja — očitno je galaktična astrotehnologija v letih njegovega brodolomstva močno napredovala.

Arthur ga je nekaj časa poslušal, ker pa večini tega, kar je prišlo iz Fordovih ust, ni mogel slediti, so mu misli začele bloditi. S prsti je zdrsel po robu nedoumljivega računalniškega sklada in pritisnil vabljivo velik rdeč gumb na bližnji plošči. Na zaslonu so se zasvetile besede Prosim, ne pritiskajte tega gumba. Stresel se je.

»Poslušaj,« je rekel Ford, še vedno zatopljen v brošuro, »na vse pretege hvalijo ladijsko kibernetiko. Nova generacija robotov in računalnikov Sirijske kibernetske korporacije z vgrajenimi PČO.«

»PČO?« je vprašal Arthur. »Kaj pa je to?«

»Hm, tu piše Prave Človeške Osebnosti.«

»Uh,« je rekel Arthur, »pošastno.«

»Saj tudi je,« se je oglasilo za njima. Glas je bil tih in ubit, spremljal ga je pritajen žvenket. Obrnila sta se in na vratih zagledala žalobno sključenega jeklenega človeka.

»Kaj?« sta rekla.

»Pošastno,« je nadaljeval Marvin, »vse skupaj. Absolutno pošastno. Ni da bi govoril. Samo poglejta ta vrata,« je rekel in stopil skoznje. V modulator glasu je vključil generator ironije in recitiral iz reklamne brošure. »'Vsa vrata v ladji so radostno in sončno razpoložena. V veselje jim je, da se odpro za vas, in z zadovoljstvom dobro opravljenega dela se spet zapro.'«

Vrata so se zaprla in bilo je očitno, da so zadovoljno vzdihnila. »Hmmmmmmjummmmmmmm ah!« so rekla.

Marvin jih je meril s hladnim prezirom, njegova logična vezja so šklepetala od gnusa in se poigravala z pojmom usmerjenega fizičnega nasilja. Potem so se vključila druga vezja in rekla Brez zveze! Le čemu? Saj ni vredno. Medtem so se tretja vezja zabavala z analizo molekularnih sestavin plošč na vratih in celic v možganih obeh bitij. Za nameček so izmerila še jakost vodikovega sevanja v okolnem kubičnem parseku vesolja, nato pa so se od dolgega časa izklopila. Srh obupa je preletel robotovo telo.

»Pridita,« je zamrmral, »privesti vaju moram na most. Tule sem, z možgani v velikosti planeta, pa mi dajo, naj vaju privedem na most. In to naj bo zadovoljstvo ob delu. Zame že ne.«

Obrnil se je in se podal k osovraženim vratom.

»Ehm, oprostite,« je rekel Ford, ki mu je sledil,«katera vlada pa je lastnik te ladje?«

Marvin ga je preslišal.

»Samo poglejta ta vrata,« je godrnjal, »zdajle se bodo spet odprla. Čutim po tem neznosnem ozračju domačnosti, ki so ga začela oddajati.«

Vrata so se odprla s priliznjenim cviležkom in Marvin je odtopotal skoznje.

»Pridita,« je rekel.

Hitro sta mu sledila in vrata so zdrsnila v ležišče z zadovoljnimi majhnimi tleskci in brnci.

»Hvala ti, reklamni oddelek Sirijske kibernetske korporacije,« je vzdihnil Marvin in se pobito odvlekel po bleščečem ukrivljenem hodniku, ki se je odpiral pred njimi. »'Napravimo robote s pravo človeško osebnostjo,' so si rekli. In so napravili mene. Jaz sem osebnostni prototip. Se vidi, ne?«

Ford in Arthur sta v zadregi mrmrala nekakšne vljudne ugovore.

»Sovražim ta vrata,« je nadaljeval Marvin. »Saj vaju nisem zamoril, kajne da ne?«

»Katera vlada...« je spet začel Ford.

»Nobena vlada ni lastnik,« je odsekal robot. »Ladja je ukradena.«

»Ukradena?«

»Ukradena?« je oponesel Marvin.

»In kdo jo je?« je vprašal Ford.

»Zaphod Beeblebrox.«

Na Fordovem obrazu so se začele dogajati nenavadne stvari. Vsaj pet popolnoma razločnih in različnih izrazov osuplosti se je nagrmadilo na njem v popolni zmedi. Leva noga, ki je bila sredi koraka, je le s težavo našla tla. Ford je strmel v robota in se trudil razvozlati določene podkožne mišice v dimljah.

»Zaphod Beeblebrox...?« je izdavil s tresočim glasom.

»Oprostita, sem mar rekel kaj narobe?« je mrmral Marvin in se vlekel po hodniku, ne da bi čakal na odgovor, »oprostita mi da diham česar tako ali tako ne počnem saj sploh ne vem čemu vama to pripovedujem o bog kako sem zamorjen že spet ta samozadovoljna vrata. Življenje! Ne govorite mi o življenju.«

»Saj ga nihče ni omenil,« je zagodrnjal Arthur nataknjeno. »Ford, ti je mar slabo?«

Ford je zijal vanj. »Je ta robot res rekel Zaphod Beeblebrox?« je vprašal.





Dvanajsto poglavje


Zaphod je po valovih sub—eta lovil novice o sebi in kabina Zlatega srca je odmevala od divje gunkovske glasbe. Z napravo ni bilo lahko ravnati. Dolga leta so imeli radijski aparati gumbe in številčnice; z razvojem tehnike so jih nadomestila na dotik občutljiva stikala — dovolj je bilo, da ste ploščico pobožali s prstom; zdaj pa ni bilo treba drugega, kot da ste pomahali z roko približno v smeri sprejemnika in trdno upali, da bo prav. S tem ste si gotovo prihranili dosti mišičnega napora, bilo pa je obupno, ker ste morali sedeti pri miru, če ste hoteli poslušati eno samo oddajo.

Zaphod je zamahnil z roko in kanalnik je spet preskočil. Spet nov gunk, vendar le za ozadje poročilom. Besedilo je bilo prirejeno, da se je ujemalo z ritmom glasbe. «...in poročila posebej za vas tu na sub — eta valu od kraja do konca Galaksije in od polnoči do polnoči,« je čivkal glas, «in zdaj lep pozdrav vsem razumnim bitjem vsepovsod.... in vsem drugim tudi, seveda, trik je v tem, da kresneš vkup dva kamna. In seveda, današnja velika novica je senzacionalna kraja prototipske ladje na novi, neverjetnostni pogon. Storilec ni nihče drug kot sam galaktični predsednik Zaphod Beeblebrox. In vsi se sprašujejo... Je Veliki Z končno spiznil? Beeblebrox, človek, ki je izumil pangalaktični grlorez, človek, o katerem je Eccentrica Gallumbits nekoč rekla, da je najboljši ..k po Velikem poku, človek, ki je bil pred kratkim sedmič zapovrstjo razglašen za najslabše oblečeno razumno bitje v vsem znanem vesolju... si je ta človek končno našel pravi odgovor? Povprašali smo njegovega zasebnega specialista za možgansko nego Gaga Halfrunta...«

Glasba se je zvrtinčila in potihnila. Spregovoril je nov glas, bržkone Halfruntov: «No, feste, Zaphod je paš tag tib.« Več ni mogel reči, ker je v tistem trenutku priletel prek kabine v občutljivo polje sprejemnika električni svinčnik. Zaphod se je obrnil in zabodeno pogledal Trillian — ki je vrgla svinčnik.

»Hej,« je vzkliknil, »zakaj pa to?«

Trillian je potrkala s prstom po zaslonu, polnem številk.

»Nekaj sem se spomnila,« je rekla.

»Ja? Kaj takega, da je bilo vredno prekiniti poročila o meni?«

»Že tako slišiš o sebi več ko dovolj.«

»Ko sem pa tako negotov vase. Saj to veva.«

»Bi lahko tvoj ego za trenutek počakal. Tule imam nekaj važnega.«

»Če je tod okoli kaj važnejšega kot moj ego, naj se tisto poišče in na mestu ustreli.« Še enkrat je grdo pogledal, potem pa se je zarežal.

»Glej,« je rekla Trillian, »pobrala sva tista dva tipa...«

»Katera tipa?«

»No, tista, ki sva ju pobrala.«

»A ja,« je pokimal Zaphod, »tista dva.«

»Pobrala sva ju v odseku ZZ9 plural Z alfa.«

»Ja?« je rekel Zaphod in zamežikal.

Trillian je tiho vprašala: »Ti to kaj pove?«

»Hmmmm,« je mencal Zaphod, »ZZ9 plural Z alfa, ZZ9 plural Z alfa?«

»No?« je silila Trillian.

»Eee... kaj že pomeni Z?« je vprašal Zaphod.

»Kateri?«

»Vseeno.«

Med bivanjem pri Zaphodu se je Trillian srečala s številnimi težavami. Med drugim se je le počasi naučila razlikovati, kdaj se Zaphod dela neumnega, da bi preslepil ljudi, kdaj se dela neumnega, ker se mu ne ljubi misliti in bi rad, da namesto njega to opravijo drugi, kdaj se dela obupno neumnega, ker bi rad prikril dejstvo, da zares ne ve, kaj se dogaja, in kdaj je pač zares neumen. Znano je bilo, da je presenetljivo bister, kar je nedvomno tudi bil — le da ne ves čas, in to ga je, kot kaže, grizlo, zato se je tudi pretvarjal. Pri ljudeh okrog sebe je laže prenašal zadrego kot posmeh. To je bila za Trillian še največja neumnost, vendar je imela prepirov na to vižo že dovolj.

Zavzdihnila je in z nekaj gibi priklicala na zaslon zvezdno karto, da bi laže razumel, ne glede na to, iz katerega razloga se mu trenutno ni ljubilo misliti.

»Tu,« je pokazala, »prav tu.«

»Ha ... tu!« je zinil Zaphod.

»No?« je vrtala.

»Kaj no?«

Deli snovi v njeni glavi so začeli kričati na druge dele snovi v isti glavi. Prav mirno je pojasnila, »To je odsek, v katerem si pobral tudi mene.«

Pogledal jo je in potem spet zaslon.

»Oh ja,« je rekel, »to je noro. Midva sva jo švignila naravnost proti meglici Konjska glava. Kako sva prišla sem? Saj to je bogu za hrbtom.«

Preslišala je.

»Neverjetnostni pogon,« ga je potrpežljivo spomnila. »Sam si mi razložil. Sleherno točko v vesolju preletiva, saj veš!«

»Ja, ampak vseeno je blazno naključje, ne?«

»Je.«

»Da prav tam nekoga pobereva? Ko imava na izbiro vse vesolje? To je prav ... Razčistimo to. Računalnik!«

Ladijski računalnik Sirijske kibernetike, ki je nadziral in prežemal sleherni delček ladje, se je preklopil v komunikacijo.

»Zdravo!« je radostno zaklical in obenem izpljunil majhen košček preluknjanega traku, za arhiv. Na listku je pisalo Zdravo!

»O bog,« je rekel Zaphod. S tem računalnikom je imel opraviti šele kratek čas, pa ga je že sovražil.

Računalnik je nadaljeval poskočno in prekipevajoče, kot da prodaja pralni prašek.

»Rad bi, da vesta: kakršenkoli problem vaju teži, jaz sem tu, da vama ga pomagam rešiti.«

»Ja ja,« je zavzdihnil Zaphod. »Mislim, da bom rajši vzel kar list papirja.«

»Brez nadaljnjega,« je rekel računalnik in odklopotal svoje sporočilo na traku naravnost v koš za papir, »čisto razumem. Če bi kadarkoli želel...«

»Zapri!« je ukazal Zaphod, zgrabil svinčnik in se usedel k Trillian pred komandno ploščo.

»Že dobro, že...« je rekel računalnik nekam užaljeno in izklopil svoj zvočni kanal.

Zaphod in Trillian sta si razbijala glave s številkami, ki so uho plavale čez zaslon sledilca poti v neverjetnostnem pogonu.

»Ali lahko izračunava,« je predlagal Zaphod, »kolikšna je bila neverjetnost rešitve z njunega stališča?«

»Ja, to je konstanta,« je pokimala Trillian, »dva na dvesto šestinsedemdeset tisoč sedemsto devet proti eni.«

»Ta je pa huda. Prava, prava srečkoviča.«

»Ja.«

»Ampak glede na naju, v trenutku, ko ju je ladja pobrala ...«

Trillian je vtipkala številke. Pokazala se je dva na neskončno minus ena proti eni (to je iracionalno število, ki ima dogovorjen pomen samo v neverjetnostni fiziki).

»... je presneto nizko,« je nadaljeval Zaphod in tiho zažvižgal.

»Ja,« je pritrdila Trillian in ga vprašujoče pogledala.

»Hudičevo velik kup neverjetnosti, ki jo bo treba izravnati. Nekaj blazno nemogočega se mora pokazati na drugi strani obračuna, da bo vsota spet čedno majhna.«

Zaphod je načečkal nekaj vsot, jih prečrtal in vrgel svinčnik od sebe.

»Vraga, saj ne znam izračunati.«

»Pa?«

Zaphod je od jeze trknil z glavama in zaškrtal z zobmi.

»V redu,« je rekel. »Računalnik!«

Glasovna vezja so spet oživela.

»No, zdravo!« so rekla (in klik klik klik po traku). »Rad bi vama samo olajšal in polepšal in...«

»Nehaj, raje mi nekaj zračunaj.«

»Brez skrbi,« je klepetal računalnik, »rad bi verjetnostno napoved iz ...«

»Iz neverjetnostnih podatkov, ja.«

»V redu,« je povzel računalnik. »Se ena majcena zanimivost. Sta vedela, da teče večini ljudi življenje po telefonskih številkah?«

Eden od obeh Zaphodovih obrazov se je skremžil in povlekel za seboj drugega.

»Se ti je zvozlalo?« je rekel.

»Ne, ampak tebi se bo, ko ti povem...« Trillian je zajela sapo. S prsti je zaplesala po gumbih sledilca neverjetnostnega pogona.

»Telefonske številke?« je zamrmrala. »Je ta stvar rekla telefonske številke?«

Na zaslonu so se prižgale številke.

Računalnik je vljudno pomolčal, preden je nadaljeval.

»Hotel sem reči samo to, da...« »Ni treba, lepa hvala,« ga je prekinila Trillian. »Hej, kaj je zdaj to?« je vzkliknil Zaphod. »Ne vem,« je rekla Trillian, »ampak tujca — zdaj prihajata sem na most s tem nesrečnim robotom. Je kje kamera, da ju pogledamo?«





Trinajsto poglavje


Marvin se je vlekel po hodniku in še vedno stokal.

»... in potem še ta strašna bolečina v vseh diodah po levi strani...«

»Ne?« je dejal Arthur, ki je korakal vštric z njim. »Res?«

»O ja,« je mlel Marvin, »se pravi, kolikokrat sem jim že rekel, naj jih zamenjajo, pa me nihče ne posluša.«

»Si kar mislim.«

Ford si je tiho požvižgaval in brundal. »No no no,« si je dopovedoval, »Zaphod Beeblebrox...«

Na lepem se je Marvin ustavil in vzdignil roko.

»Seveda vesta, kaj se je pravkar zgodilo?«

»Ne, kaj?« je rekel Arthur, ki ni želel zvedeti.

»Že spet smo prispeli do vrat.«

V steno hodnika so bila vdelana drsna vrata. Marvin jih je nezaupljivo motril.

»No in?« je nestrpno zinil Ford. »Gremo skoznje?«

»Gremo skoznje?« se je spačil Marvin. »Ja. To je vhod na most. Naročili so mi, naj vaju privedem na most. Ne bi se čudil, če bo to danes največji izziv mojim duševnim sposobnostim.«

Počasi in z očitnim gnusom je stopil proti vratom, prežal je kot lovec na plen. Sunkoma so se odprla.

»Hvala,« so rekla, »da ste osrečili uboga vrata.«

Globoko v Marvinovem goltancu so zaškripala zobata kolesca.

»Smešno,« je rekel z grobnim glasom, »misliš, da to življenje že ne more več na slabše, pa se mu le posreči.«

Odmajal se je skoz vrata. Ford in Arthur sta se spogledala in skomignila z rameni. Z druge strani sta slišala Marvinov glas. »Verjetno si bosta zdaj ogledala tujca,« je rekel. »Naj grem rjavet v kot ali naj se razsujem kar tu?«

»Ja, pošlji ju noter, Marvin, prosim,« je rekel drug glas.

Arthur je presenečen opazil, da se Ford smeje.

»Kaj...?«

»Šššt,« ga je utišal Ford, »pridi.«

In je stopil v kabino.

Arthur mu je sledil in osupnil ob pogledu na moža, ki je slonel v stolu, z nogami na kontrolni plošči, in si z levico trebil zobe v desni glavi. Ta glava je bila očitno zatopljena v opravilo, leva pa se je široko, sproščeno in brezskrbno režala. Število stvari, ki jih Arthur ni mogel verjeti svojim očem, je bilo kar precejšnje. Čeljust se mu je pobesila in obvisela.

Čudni možak je leno pomahal Fordu in mu z neznansko spakljivo malomarnostjo zaklical: »Zdravo, Ford, kako? Me veseli, da si se oglasil.«

Ford se ni dal.

»Zaphod,« je zategnil, »krasno, da te vidim, v dobri koži si, in ta ekstra roka gre lepo nate. Čedno ladjo si sunil.«

Arthur je izbuljil oči.

»Ti poznaš tega tipa?« je vprašal in divje zamahnil s prstom proti Zaphodu.

»Če ga poznam!« je vzkliknil Ford, »to je ...« Premolknil je in sklenil, da bo moral opraviti predstavljanje v obratnem vrstnem redu. »Ahm, Zaphod, to je moj prijatelj Arthur Dent,« je rekel, »rešil sem ga, ko so mu razstrelili planet.«

»Oh seveda,« je odvrnil Zaphod, »zdravo, Arthur, me veseli, da si prišel.« Desna glava se je bežno ozrla po prostoru, rekla »Zdravo« in si dala še naprej trebiti zobe.

Ford je povzel. »In, Arthur,« je rekel, »to je moj polbratranec Zaphod Beeb...«

»Se že poznava,« ga je ostro prekinil Arthur.

Kadar se peljete po hitrem pasu avtoceste in lenobno drsite mimo vozil, ki se na vse pretege mučijo na srednjem pasu, in ste si blazno všeč, potem pa pomotoma prestavite iz četrte v prvo namesto v tretjo, tako da se motor iztrga iz ležišča in napravi pravo malo razdejanje, tedaj vas to bržkone vrže iz tira: tako je Forda Prefecta vrgla iz tira Arthurjeva opazka.

»Ee... kaj?« je bleknil.

»Rekel sem, da se poznava.« Tudi Zaphod je presenečeno trznil se pri tem grdo zbodel v dlesen.

»Hej... a se res? He... eh...«

Z jeznimi bliski v očeh se je Ford ustopil pred Arthurja. Zdaj ko se je spet znašel v domačem okolju, mu je postalo odveč, da si je bil naprtil tega nevednega primitivca, ki ima o galaktičnih zadevah ravno toliko pojma kot ilfordski obad o življenju v Pekingu.

»Kaj se to pravi, da se poznata?« je vrtal vanj. »To je Zaphod Beeblebrox z Betelgeuze V, da veš, in ne kak usran Martin Smith iz Croydona.«

»Pa kaj,« je ledeno odvrnil Arthur. »Poznava se, kajne, Zaphod Beeblebrox — ali pa bi moral reči... Phil?«

»Kaj!« je zavpil Ford.

»Moral mi boš malo pomagati,« je rekel Zaphod. »Za rase imam obupen spomin.«

»Bilo je na zabavi,« je vztrajal Arthur.

»No, to pa dvomim,« je rekel Zaphod.

»Daj že mir, Arthur!« je zahteval Ford.

Arthur se ni dal ugnati. »Na zabavi pred šestimi meseci. Na Zemlji... v Angliji...«

Zaphod je stisnjenih ustnic odkimal.

»V Londonu,« je trdil Arthur, »v Islingtonu.«

»Oh,« je rekel Zaphod kujavo, »na tisti zabavi.«

Vse to ni bilo prav obzirno do Forda. Pogledoval je od Arthurja k Zaphodu in nazaj. »Kaj?« je vrgel Zaphodu. »Menda nočeš reči, da si bil tudi ti na tistem klavrnem planetu?«

»Ne, seveda ne,« je lahkotno odvrnil Zaphod. »No, kvečjemu, če sem se mimogrede ustavil, saj veš...«

»Ampak jaz sem tičal tam petnajst let!«

»Saj nisem vedel, le kako naj bi?«

»In kaj si počel na Zemlji?«

»Malo sem se razgledoval.«

»Prislinil se je na zabavo,« je povedal Arthur, ki se je tresel od besa, »na maškaradno zabavo...«

»Saj,« je rekel Ford, »drugam se ne bi mogel.«

»Na tej zabavi,« ni odnehal Arthur, »je bilo dekle ... oh, saj ni važno. Zdaj je tako vse skupaj izpuhtelo v...«

»Lahko bi se že nehal kujati zaradi tistega prekletega planeta,« je rekel Ford. »Kdo je bila dama?«

»Bila je pač. No, priznam, ni mi šlo najbolje od rok. Pa sem se trudil cel večer. Hudimana, saj se je bilo za kaj. Lepa, očarljiva, neznansko pametna, in ko sem jo končno dobil malo zase in ji začel pihati na dušo, se primaje tale tvoj prijatelj in ji reče Hoj, punčka, a ti tale tip teži? Zakaj se rajši ne meniš z mano, jaz sem Z drugega planeta. Nikoli več je nisem videl.«

»Zaphod?« je vzkliknil Ford.

»Ja,« je rekel Arthur, ki so mu žarele oči in se je trudil, da se ne bi počutil preveč neumno. »Imel je samo dve roki in eno glavo in se dal klicati Phil, ampak...«

»Ampak priznati moraš, da je bil res z drugega planeta,« je rekla Trillian, ki se je prikazala na drugem koncu prostora. Naklonila mu je prijazen nasmešek, ki je padel nanj kot tona opeke, in se vrnila k instrumentom.

Nekaj trenutkov je vladala tišina; končno je iz popolne kaše v Arthurjevih možganih prilezlo nekaj besed.

»Tricia McMillan?« je izdavil. »Kaj pa počneš tu?«

»Isto kot ti,« je povedala. »Stopam. Kaj naj bi sicer počela z diplomo iz matematike in še eno iz astrofizike? To, ali pa bi še naprej vsak ponedeljek obiskovala urad za zaposlovanje.«

»Neskončno minus ena,« je zaklopotal računalnik. »Never jetnostna vsota se je izšla.«

Zaphod je pogledal Forda pa Arthurja in nazadnje Trillian.

»Trillian,« je vprašal, »se bodo takele stvari dogajale vsakič, ko bomo vključili neverjetnostni pogon?«

»Zelo verjetno, se bojim,« je odgovorila.





Štirinajsto poglavje


Ladja Zlato srce je tiho bežala skozi vesoljsko noč, zdaj z običajnim fotonskim pogonom. Štirim članom posadke je bilo zelo neprijetno ob misli, da se niso srečali po svoji volji in tudi ne po navadnem naključju, temveč po sili neke čudaške fizikalne perverznosti — kot bi tudi za medčloveške odnose veljali zakoni, ki urejajo gibanje atomov in molekul.

Ko se je ladja zagrnila v umetno noč, so se z olajšanjem pobrali v svoje kabine in si poskušali urediti misli.

Trillian ni mogla spati. Sedela je na kavču in strmela v majhno kletko, ki je hranila njeno poslednjo in edino vez z Zemljo — dve beli miški, za kateri si je pri Zaphodu izprosila, da ju sme vzeti s seboj. Kakor sicer ni pričakovala, da bo še kdaj videla svoj planet, jo je vznemirilo nelagodje, ki jo je navdalo ob novici, da ga ni več. Tako daleč se ji je zdel in neresničen in nikakor ni mogla razmišljati o njem. Opazovala je miški, ki sta brzeli po kletki in kot obsedeni poganjali plastično kolo, in se popolnoma zatopila v njuno dirko. Naenkrat se je zdrznila in se vrnila na most, kjer se je zatopila v igro drobnih lučk in številk, ki so označevale ladjino pot skozi praznino. Mučilo jo je vprašanje, kaj je tisto, kar skuša tako vztrajno odpoditi iz svojih misli.

Zaphod ni mogel spati. Tudi on bi rad vedel, kaj je tisto, o čemer ne mara razmišljati. Kolikor daleč mu je segal spomin, vsekdar se je zavedal prikritega občutka, da ni ves tu. Ponavadi ga je sicer znal potlačiti in se ni menil zanj, ob nenadnem in nerazložljivem prihodu Forda Prefecta in Arthurja pa se je znova prebudil. Kot bi se vse sklapljalo v celoto, ki je sam ne more dojeti.

Ford ni mogel spati. Preveč je bil iz sebe od veselja, da je spet na poti. Petnajst let jetništva je minilo, ravno ko je že skoraj obupal. Potepanje z Zaphodom je obetalo prav zabavne reči, čeravno je kazalo, da se s popoli bratrancem dogaja nekaj rahlo čudnega, a ne bi mogel reči, kaj. Da se je bil povzpel do predsednika Galaksije, je bilo milo rečeno osupljivo, njegovo slovo od tega položaja pa še bolj. Tiči za tem kak razlog? Vprašati Zaphoda samega bi bilo kajpak odveč, saj za svoja dejanja očitno ni potreboval razlogov: nedoumljivost je povzdignil v umetnostno zvrst. Vsega v življenju se je loteval z mešanico izjemnega duha in otroške nesposobnosti in dostikrat ju je bilo težko razločiti.

Arthur je spal. Bil je neznansko utrujen.

Po Zaphodovih vratih je potrkalo. Odprla so se.

»Zaphod...«

»Ja?«

Senca v ovalni odprtini je bila Trillian.

»Mislim, da sva pravkar našla tisto, po kar sva prišla.«

»Ha, res?«

Ford se je nehal siliti s spancem. V kotu kabine je bil majhen računalniški zaslon s tipkovnico. Primaknil je stol in skušal spesniti nov odstavek o Vogonih za Vodnik, a se ni domislil ničesar dovolj strupenega. Obupal je, se zavil v haljo in odšel na sprehod do mostu.

Presenečen je zagledal dve postavi, ki sta se razburjeno sklanjali nad instrumente.

»Si videl? Ladja se bo vtirila,« je rekla Trillian. »Spodaj je planet. Natanko na koordinatah, ki si jih predvidel.«

Zaphod je zaslišal šum in se obrnil.

»Ford!« je siknil. »Poglej si tole.«

Ford se je približal in pogledal. Kača številk je drsela čez zaslon.

»Si prepoznal te galaktične koordinate?« je vprašal Zaphod.

»Ne.«

»Da boš laže uganil. Računalnik!«

»Zdravo, banda!« se je navdušeno oglasil računalnik. »Tole je pa prava veselica, kaj?«

»Zapri,« je ukazal Zaphod, »in pokaži zaslon.«

Luči na mostu so potemnele. Po ploščah so zaplesale drobne lučke: zrcalile so se v štirih parih oči, ki so strmele v veliki zaslon za zunanje posnetke.

Prav ničesar ni bilo videti.

»Poznaš to?« je zašepetal Zaphod.

Ford se je namrščil.

»Hm, ne,« je rekel.

»Kaj vidiš?«

»Nič.«

»Ga prepoznaš?«

»O čem pa govoriš?«

»Smo v meglici Konjska glava. V enem samem velikanskem temnem oblaku.«

»In to naj bi prepoznal na praznem zaslonu?«

»Notranjost temne meglice je edino mesto v Galaksiji, kjer vidiš prazen zaslon.«

»Točno. Zelo dobro.«

Zaphod se je zasmejal. Očitno je bil ves iz sebe, prav po otročje.

»Ha, to je res blazno, še preveč!«

»Kaj je tako blaznega, če tičiš v temnem oblaku?« je menil Ford.

»No, kaj bi rekel, kaj bomo našli tu?« je silil Zaphod.

»Nič.«

»Nobene zvezde? Nobenega planeta?«

»Ne.«

»Računalnik!« je zavpil Zaphod, »zavrti zorno polje za sto osemdeset stopinj in drži kljun!«

Nekaj trenutkov se je zdelo, da ne bo nič, potem je na robu prostranega zaslona zažarela svetloba. V vidno polje je prilezla rdečkasta zvezda, velika kot krožnik, in brž za njo še ena: dvojni sestav. Nato se je v kotu slike pokazal orjaški krajec, rdeče žareč srp, ki se je prelival v globoko črnino, v nočno stran planeta.

»Našel sem ga!« je zavpil Zaphod in lopnil s pestjo po komandni plošči. »Našel sem ga!«

Ford je strmel v sliko kot okamenel.

»In kaj je to?« je vprašal.

»To ...« je rekel Zaphod, »je najbolj nemogoč planet, kar jih je kdaj bilo.«





Petnajsto poglavje


(Povzetek iz Štoparskega vodnika po Galaksiji, str.634784, Razdelek 5a. Geslo: Magrateja)

Davno davno v meglicah starodavnih časov, v velikih in slavnih dneh nekdanjega Galaktičnega imperija, je bilo življenje divje, bohotno in v glavnem neobdavčeno.

Mogočne zvezdne ladje so si utirale poti med slikovitimi sonci, iščoč prigod in dobička med najbolj oddaljenimi raztežaji galaktičnega območja. V tistih časih so bili duhovi drzni, stave visoke, možje so bili pravi možje, ženske so bile prave ženske in mala puhasta bitja z Alfa Centauri so bila prava mala puhasta bitja z Alfa Centauri. Vsi so se brez oklevanja spopadali z neznanimi nevarnostmi, spočenjali junaška dela, neustrašno krajšali ulomke, ki jih dotlej še nihče ni okrajšal — tako se je rodil Imperij.

Seveda so mnogi ljudje neznansko obogateli, ampak to je bilo naravno, sploh pa nič takega, da bise bilo treba sramovati. Kajti nihče ni bil zares reven — vsaj ne med tistimi, ki so vredni omembe. In prav tem najbogatejšim in najuspešnejšim trgovcem je življenje neizogibno postalo nekam pusto in drobnjakarsko, kar so pripisali pomanjkljivostim svojih svetov. Noben ni bil popolnoma zadovoljiv: ali ni bilo čisto pravšno podnebje ob koncu popoldneva ali je bil dan za pol ure predolg ali pa je bilo morje natanko napačne rožnate barve.

In tako so bili ustvarjeni pogoji za nastanek orjaške nove specializirane industrije: izdelave luksuznih planetov po naročilu. Sedež te dejavnosti je bil planet Magrateja, tu so hiperprostorski inženirji skozi bele luknje srkali snov iz vesolja in jo oblikovali v sanjske planete — planete iz zlata, iz platine, planete iz mehke gume z vgrajenimi potresi — vse izdelano z ljubeznijo in po strogih standardih, kakor je po naravi pritikalo najbogatejšim ljudem Galaksije.

Tako uspešno je bilo to podjetje, da je Magrateja sama kmalu postala najbogatejši planet vseh časov, preostala Galaksija pa se je znašla v skrajni bedi. In tako je sistem propadel, Imperij se je zrušil: na milijarde sestradanih planetov je legla dolgotrajna mrka tišina, motilo jo je le škrebljanje peres, ko so se učenjaki pozno v noč potili nad člančiči in razpravicami o prednostih planskega gospodarstva.

Magrateja pa je izginila in spomin nanjo se je kmalu razblinil v bajko.

Ki ji v današnjih prosvetljenih časih seveda ne verjamemo niti besedice.





Šestnajsto poglavje


Arthurja je zbudil glasen prepir in prišel je na most. Tu je Ford mahal z rokami.

»Zmešalo se ti je, Zaphod,« je govoril, »Magrateja je bajka, pravljica, ki jo starši pripovedujejo otrokom, če bi jih radi spravili med ekonomiste, to je...«

»To je tisto, okrog česar prav zdaj krožimo,« je rekel Zaphod.

»Ti osebno lahko krožiš okrog česar koli,« je menil Ford, »ampak ta ladja...«

»Računalnik!« je zavpil Zaphod.

»Oh nikar...«

»Zdravo! Tu Edi, vaš ladijski računalnik, blazno dobro se počutim in že kar vem, kakšen blazen hec bo z vsakim programom, ki ga boste pognali skozme.«

Arthur je vprašujoče pogledal Trillian. Pokazala mu je, naj vstopi in molči.

»Računalnik,« je naročil Zaphod, »še enkrat povej, kakšna je naša trenutna trajektorija.«

»To bo pravcati užitek,« je zagostolel računalnik, »pravkar smo v orbiti na višini tristo milj nad bajeslovnim planetom Magrateja.«

»Kar ne dokazuje ničesar,« je pribil Ford. »Temu računalniku ne zaupam niti toliko, kot je črnega za nohtom.«

»Tudi ta problem vam lahko rešim, seveda,« se je navduševal računalnik in pridno tiskal po luknjastem traku. »Lahko vam celo izračunam vaše osebnostne težave na deset mest, če bi kaj pomagalo.«

Oglasila se je Trillian.

»Zaphod,« je rekla, »v nekaj minutah bomo prileteli nad dnevno stran tega planeta. Karkoli je že,« je dodala.

»Hej, kaj je zdaj to? Mar ga nisem točno napovedal?«

»Ja, seveda si. Saj nisem nič rekla. Kaj pa jaz vem, ali je to Magrateja ali kakšen drug kup skalovja. Dani se, če vaju zanima.«

»Dobro, dobro,« je zamrmral Zaphod, »si bomo vsaj malo razmigali oči. Računalnik!«

»Zdravo! Kaj lahko...«

»Zapri in pokaži planet.«

Zaslon je spet napolnila temna brezlična gmota — planet, ki se je počasi vrtel pod njimi.

Tiho so čakali, le Zaphoda je razganjalo.

»Zdajle prečimo nočno stran...« je pritajeno razlagal. Planet se je vrtel dalje.

»Površina planeta je tristo milj pod nami...« je nadaljeval. Poskušal je zbuditi ozračje pričakovanja, po njegovem so bili pred pomembnim trenutkom. Magrateja! Zato ga je grizel Fordov dvom. Magrateja!

»Čez nekaj sekund,« je napovedal, »bomo zagledali... tu je!«

Trenutek je bil zanosen. Tudi najbolj izkušen zvezdni potepuh si ne more kaj, da bi ga ne spreletel srh ob veličastni predstavi sončnega vzhoda, kot ga je videti iz vesolja; vzhod dvojnega sonca je pa sploh eno od čudes Galaksije.

Popolno temo je v hipu presekal žarek slepeče svetlobe. Počasi se je zavrtel in razprl v tanek srpast rob in že sta se prikazali obe sonci, dve žareči peči, ki sta oblili črni rob obzorja z belim ognjem. Skozi tanko ozračje pod njimi so švigali mogočni curki barv.

»Plameni zore...!« je dahnil Zaphod. »Dvojni sonci Soulianis in Rahm...!«

»Ali kar že sta,« je mirno dodal Ford.

»Soulianis in Rahm!« je zatrmoglavil Zaphod.

Sonci sta bruhali ogenj v smolasto črnino vesolja in most je preplavila tiha zagrobna glasba: Marvin si je posmehljivo pripeval, ker je tako zelo sovražil ljudi.

Ford je občudoval razkošno predstavo svetlobe in začutil žar vznemirjenja, toda le vznemirjenja ob pogledu na nenavaden nov planet: to mu je povsem zadostovalo. Rahlo mu je šlo na živce, ker si je moral Zaphod začiniti prizor s smešno pravljico, da bi ga lahko dovolj občudoval. Vse te bedarije z Magratejo so se mu zdele otročje. Kot da človek ne bi mogel uživati ob pogledu na lep vrt, če ne bi zraven verjel še, da v njem prebivajo vile.

Arthurju je bilo vse govorjenje o Magrateji popolnoma nerazumljivo. Primaknil se je k Trillian in vprašal, kaj se dogaja.

»Vem samo, kar mi je povedal Zaphod,« je zašepetala. »Očitno je Magrateja nekakšna starodavna legenda, v katero nihče resno ne verjame. Nekaj takega kot Atlantida na Zemlji, le da so baje na Magrateji izdelovali planete.«

Arthur se je mežikaje oziral po zaslonih in začutil, da mu manjka nekaj bistvenega. In na lepem se je spomnil, kaj.

»Imate na tej ladji kaj čaja?« je vprašal.

Več in več planeta se je razkrivalo pod njimi, ko je ladja brzela po svoji orbitalni poti. Zdaj sta sonci stali že visoko na črnem nebu, ognjemet zore je minil in v dnevni svetlobi je bila površina planeta videti pusta in revna — siva, prašna in komaj kaj razgibana. Mrtva in hladna kot grobnica. Od časa do časa se je na obzorju pokazal obris česa obetavnega — globeli, morda gore, nemara celo mesta — ko pa so se približali, so se črte zabrisale in razblinile v nespoznavnost, ostalo ni nič. Planetovo površino je zravnal čas, stoletja in stoletja trajajoče gibanje redkega zraka.

Očitno zelo zelo star planet.

Ford je gledal sivo površino in na lepem ni bil več tako trden v svojem dvomu. Neizmernost časa se je jasno čutila. Odkašljal se je.

»No, tudi če dopustimo, da je...«

»Saj je,« je rekel Zaphod.

»Pa seveda ni,« je nadaljeval Ford. »Čemu ti sploh bo? Saj tu ni ničesar.«

»Ne na površju,« je rekel Zaphod.

»Pa recimo, da res kaj je. Najbrž nisi prišel samo zaradi industrijske arheologije. Kaj te tako vleče sem?«

Ena od Zaphodovih glav se je obrnila proč. Druga se je ozrla za prvo, da bi videla, kaj išče, pa ni bilo kaj videti.

»Ah,« je rekel lahkotno, »malo radovednost, malo veselje do prigod, še najbolj pa seveda slava in denar...«

Ford ga je ostro pogledal. Močno se mu je zdelo, da nima Zaphod niti najmanjšega pojma, zakaj je tu.

»Veš, da mi ta planet sploh ni všeč,« je drhte rekla Trillian.

»Nič se ne meni za to,« jo je potolažil Zaphod, »če so pospravili pol bogastva nekdanjega imperija, si lahko privoščijo tudi zanikrn videz.«

Sranje, je pomislil Ford. Tudi če bi bili pripravljeni verjeti, da je planet res domovanje neke starodavne civilizacije, in bi povrhu verjeli še nekaj drugih strašansko neverjetnih reči, ostane vprašanje, ali je takšno silno bogastvo sploh mogoče ohraniti v obliki, ki bi obdržala vrednost do danes. Skomignil je.

»Mislim, da je to pač mrtev planet,« je rekel.

»Mene bo pa konec od radovednosti,« je zajedljivo pripomnil Arthur.

Stres in živčna napetost sta v večini galaktičnih območij že resna družbena problema in da ne bi položaja še poslabšali, bomo vnaprej razkrili določena dejstva.

Planet, o katerem govorimo, je v resnici bajeslovna Magrateja.

Napad smrtonosnih izstrelkov, ki ga bo v kratkem sprožil starodavni avtomatični obrambni sistem, ne bo imel hujših posledic: samo uničenje treh kavnih skodelic in mišje kletke, podplutbo na nadlakti ter nepredviden pojav in nenaden konec lonca petunij in popolnoma nedolžnega kita glavača.

Da pa bi vendarle ohranili pridih skrivnosti, ne bomo razkrili, čigava nadlaket bo dobila podplutbo. To dejstvo lahko mirno ostane element napetosti, saj nima prav nikakršnega pomena.





Sedemnajsto poglavje


Po sicer precej razburljivem začetku dneva so se Arthurjevi možgani vendarle začeli sestavljati iz raztreščenih drobcev, ki so ostali od prejšnjega dne. Našel je nutri—matic, avtomat, iz katerega je dobil plastično skodelico tekočine, skoraj, a ne povsem, docela različne od čaja. Delovanje avtomata je prav zanimivo: ob pritisku na gumb Pijača opravi trenutno, vendar zelo podrobno preiskavo klientovih okušalnih brbončic in spektroskopsko analizo njegove presnove; po živčnih poteh pošlje do okušalnega središča v možganih neopazne preskusne signale, ki naj ugotovijo, kaj bi se prileglo. Res je, da nihče ne ve, čemu počenja vse to, kajti iz njega pride vedno in brez izjeme skodelica tekočine, ki je skoraj, a ne povsem, docela različna od čaja. Nutri—matic je izdelek Sirijske kibernetske korporacije, katere oddelek za pritožbe zaseda zdaj že vse večje kopne površine na prvih treh planetih sistema Sirius Tau.

Arthur je izpil napitek in ugotovil, da je prav poživljajoč. Spet se je obrnil k zaslonom in opazoval mimohod nadaljnjih nekaj sto milj sive goličave. Odločil se je in vprašal, kar ga je grizlo.

»Je doli varno?«

»Magrateja je mrtva že pet milijonov let,« je pojasnil Zaphod, »jasno, da je varna. Celo strahovi so se že ustalili in si omislili družine.«

Tisti hip se je razlegel čuden in nerazložljiv zvok, hrup oddaljenih fanfar; prazen, piskav, neoprijemljiv zvok. Glas je dejal: »Bodite pozdravljeni...«

Nekdo z mrtvega planeta jih je nagovoril.

»Računalnik!« je zavpil Zaphod.

»Živijo!«

»Kaj, pri fotonu, je zdaj to?«

»Oh, nič drugega kot pet milijonov let star posnetek, ki nam ga vrtijo.«

»Kaj? Posnetek?«

»Šššt!« je rekel Ford. »Spet govori.«

Glas je bil starikav, vljuden, da ne rečemo očarljiv, a v podtonu prav nedvoumno grozeč.

»To je posneto obvestilo,« je povedal, »kajti bojim se, da trenutno nismo dosegljivi. Trgovinska zbornica Magrateje se vam zahvaljuje za cenjeni obisk...«

(»Glas starodavne Magrateje!« je vzkliknil Zaphod.

»Že dobro, že dobro,« ga je miril Ford.)

»... in vam z obžalovanjem sporoča, da trenutno vsa proizvodnja na planetu stoji. Hvala vam. Če izvolite zabeležiti svoje ime in naslov planeta, kjer boste dosegljivi, se prosim oglasite po zvočnem znaku.«

Sledil je kratek pisk, za njim tišina.

»Radi bi se nas znebili,« je živčno rekla Trillian. »Kaj bomo?«

»To je samo posnetek,« je rekel Zaphod. »Gremo naprej. Si slišal, računalnik?«

»Slišal,« je potrdil računalnik in dodal ladijskemu pogonu še malo plina.

Potem so čakali.

Čez sekundo ali kaj takega so se spet oglasile fanfare.

»Radi bi vam zagotovili, da bomo takoj po ponovni oživitvi proizvodnje objavili ustrezna sporočila v vseh pomembnejših ilustriranih revijah in barvnih prilogah in bodo naše stranke spet lahko izbirale med vsem najboljšim v sodobni geografiji.« Grožnja v glasu je postala očitnejša. »Dotlej pa se strankam zahvaljujemo za izkazano zanimanje in bi jih prosili, da odidejo. Pri priči.«

Arthur se je razgledal po živčnih obrazih svojih tovarišev.

»No, se pravi, da je najbolje, če se obrnemo, ne,« je predlagal.

»Šššt!« je siknil Zaphod. »Absolutno ničesar se nimamo bati.«

»Zakaj ste pa potem vsi tako napeti?«

»To je samo nestrpnost!« je izbruhnil Zaphod. »Računalnik, začni s spustom v ozračje in se pripravi za pristanek.«

Fanfare so bile tokrat komaj omembe vredne, glas pa razločno leden.

»Skrajno pohvalno je,« so zaslišali, »da je vaše navdušenje za naš planet tako neomajno, zato bi vam radi zagotovili, da so daljinski izstrelki, ki se že usmerjajo proti vaši ladji, samo del posebne pozornosti, ki jo poklanjamo vsem tako zelo navdušenim strankam, pri čemer so aktivirane jedrske bojne konice seveda majhno poslovno darilce. Z veseljem pričakujemo, da se nam oglasite z naročilom iz katerega od vaših prihodnjih življenj... Hvala lepa.«

Glas je umolknil.

»Oh,« je rekla Trillian.

»Ee...« je rekel Arthur.

»No?« je rekel Ford.

»Ali vam ne gre v glavo,« se je razjezil Zaphod, »da je to samo posneto sporočilo? Milijone let je staro. Nobene zveze nima z nami, razumete?«

»Kaj pa izstrelki?« je vprašala Trillian.

»Izstrelki? Da ne bom počil.«

Ford je potapljal Zaphoda po ramenu in pokazal na zadnji zaslon. V daljavi za njihovim hrbtom so jasno videli dve srebrni puščici, ki sta plezali skoz ozračje proti ladji. S hitro spremembo povečave so ju zagledali od blizu — dve oprijemljivo resnični raketi sta grmeli čez nebo. Od presenečenja so otrpnili.

»Mislim, da ima vendar nekaj zveze z nami,« je rekel Ford.

Zaphod je osuplo strmel v sliko.

»Hej, saj to je fantastično!« je vzkliknil. »Nekdo tam doli nas hoče pobiti!«

»Fantastično,« je prikimal Arthur.

»Ali ne vidiš, kaj to pomeni?«

»Ja. Da bomo umrli.«

» Že. Pa razen tega?«

»Razen tega?«

»Pomeni, da jih imamo!«

»In kako bi se jih potem čim hitreje znebili?«

Izstrelka na sliki sta rasla iz sekunde v sekundo. Raketi sta se že usmerili proti cilju, tako da so videli samo še jedrski konici, in to čelno.

»Ko smo že pri tem,« je vprašala Trillian, »kaj bomo storili?«

»Ne skrbi,« je rekel Zaphod.

»Je to vse?« je zavpil Arthur.

»Ne, izvedli bomo tudi... ee... manever umika!« je dodal Zaphod v nenadnem navalu panike. »Računalnik, kakšne manevre umika lahko izvedemo?«

»Hm, bojim se, fantje, da nikakršnih,« je rekel računalnik.

» ... Ali pa kaj drugega,« je mencal Zaphod. » ... Ee ...« je še rekel.

»Kaže, da mi nekdo moti navigacijski sistem,« je veselo razložil računalnik, »čas trka minus petinštirideset sekund. Prosim, kličite me kar Edi, če vas bo to razvedrilo.«

Zaphod se je pognal v nekaj enako odločilnih smeri hkrati. »Točno!« je rekel. »Eee... preiti moramo na ročno vodenje ladje.«

»Jo znaš pilotirati?« ga je prijazno pobaral Ford.

»Ne, pa ti?«

»Ne.«

»Trillian, znaš ti?«

»Ne.«

»Fino,« si je oddahnil Zaphod. »Bomo vsi skupaj.«

»Tudi jaz ne znam,« je rekel Arthur, ki je začutil, da si mora utrditi položaj.

»To sem uganil,« je odsekal Zaphod. »Dobro, računalnik, hočem popolno ročno vodenje.«

»Imaš ga,« je rekel računalnik.

Več velikih pultov se je odprlo, iz njih so se prikazali skladi kontrolnih plošč in obsuli posadko z dežjem stiroporovih kroglic in celofanskih zvitkov: teh krmilnih naprav ni uporabljal še nihče.

Zaphod je divje strmel vanje.

»Dobro, Ford,« je rekel, »vzvratno do kraja in deset stopinj proti desnemu boku. Ali kaj takega...«

»Vso srečo, fantje,« je začivkal računalnik, »čas trka minus trideset sekund...«

Ford je planil h kontrolam — ker jih je bilo samo nekaj, ki so se mu zdele znane, je najprej potegnil te. Ladja se je stresla in zaječala, ko so jo krmilne rakete poskušale zavrteti v vse smeri hkrati. Popustil je polovico vzvodov in ladja je v tesnem loku zavila v smer, od koder je prišla, naravnost proti izstrelkoma.

Posadko je pometalo ob zid, iz katerega so se v hipu napihnile zračne blazine. Nekaj trenutkov jih je vztrajnost pritiskala obnje, da so negibni lovili sapo. Zaphod se je krčevito upiral in se v divjem obupu skušal osvoboditi. Naposled se mu je posrečilo, da je grobo brcnil v majhen vzvod, ki je bil povezan s krmilnim sistemom.

Vzvod se je odlomil. Ladja se je ostro zasukala in se pognala navzgor. Posadko je vrglo v nasprotno steno. Fordov Štoparski vodnik po Galaksiji je treščil v drugo komandno ploščo; zaradi tega je začel razlagati vsakomur, ki ga je hotel poslušati, kako najlaže pretihotapiš iz Antaresa žlezice antarejskih dolgorepih papig (žlezice antarejskih dolgorepih papig na palički so ogabna, toda zelo cenjena pokoktajlska slaščica, in zelo bogati bedaki pogosto plačujejo velike vsote, da bi se z njimi pobahali pred drugimi zelo bogatimi bedaki), ladja pa je padla z neba kot kamen.

Prav to je seveda tisti trenutek, ko je nekdo od posadke staknil grdo podplutbo na nadlakti. Treba je posebej poudariti, da jo bodo, kot smo že razkrili, razen te nezgode vsi odnesli popolnoma nepoškodovani, smrtno nevarna jedrska izstrelka pa ne bosta zadela ladje. Varnost posadke je absolutno zagotovljena.

»Čas trka minus dvajset sekund, fantje...« je rekel računalnik.

»Potem pa raje spet vžgi ta prekleti pogon!« se je zadri Zaphod.

»Oh, z veseljem, fantje,« je pritrdil računalnik. Stroji so pritajeno zarjoveli, ladja je mehko izravnala strmoglavi let in se namerila nazaj proti izstrelkoma.

Računalnik je začel prepevati.

»Kadar greš skoz neurje...« je nosljal, nosi glavo pokonci...«

Zaphod je zatulil, naj molči, toda glas je utonil v splošnem hrupu, ki so ga samoumevno pripisali bližnjemu uničenju.

»... in ne boj se ... teme!« je zavijal Edi.

Ko se je ladja izravnala, je letela z glavo navzdol, tako da s stropa, kjer so vsi obležali, nihče ni mogel do komand.

»Ko bo neurje minilo...« je grulil Edi.

Izstrelka sta grmela proti ladji, njuni sliki sta grozeče napolnili zaslone.

»... bo zlato nebo...«

Po izjemno srečnem naključju še nista do kraja korigirala smeri proti ladji, ki je zmešano vijugala sem ter tja, in sta zdrvela pod njo.

»In srebrno sladka škrjančkova pesem... Popravljen čas trka v petnajstih sekundah ... Pogumno v vihar...«

Izstrelka sta v tesnem loku zavila in se znova pognala proti plenu.

»To je zdaj tisto,« je rekel Arthur in jima je sledil s pogledom. »Zdaj bomo čisto gotovo umrli, ne?«

»Zelo bi mi ustregel, če bi nehal s tem,« je zavpil Ford.

»Saj bomo res, mar ne?«

»Bomo.«

»Pogumno v naliv...« je prepeval Edi.

Arthur se je nečesa domislil. Skobacal se je na noge.

»Zakaj nihče ne vžge tega neverjetnostnega pogona?« je rekel. »Tega lahko dosežemo.«

»Kaj, si znorel?« je zatulil Zaphod. »Brez pravega programiranja se lahko zgodi karkoli.«

»Je to v tem trenutku važno?« je zavpil Arthur.

»Pa čeprav ti uničijo sanje...« je zavijal Edi.

Arthur se je pripehal do vzburljivo zaobljenega okraska na stiku med stropom in steno.

»Le naprej, le naprej, z upanjem v srcu...«

»Ali kdo ve, zakaj Arthur ne bi smel vključiti neverjetnostnega pogona?« je zavpila Trillian.

»Pa nikdar ne boš hodil sam... Trk v petih sekundah, lepo, da smo se spoznali, fantje, Bog z vami... Nik...dar...ne...boš ...sam!«

»Rekla sem,« je zakričala Trillian, »... ali kdo ve...«

Vse se je razletelo v silni eksploziji zvoka in luči.





Osemnajsto poglavje


Po vsej zmedi je ladja Zlato srce popolnoma normalno nadaljevala pot, le s prav očarljivo preurejeno notranjostjo. Prostor je bil zdaj nekaj večji, ves v ljubko pastelnih odtenkih zelene in modre. Na sredi so v slapu praproti in rumenih rož stale polžaste stopnice, ki niso vodile nikamor, poleg njih je bila v podnožje kamnite sončne ure vdelana glavna komandna plošča računalnika. S premeteno razpostavljenimi svetilkami in ogledali je bil ustvarjen videz rastlinjaka z razgledom na prostran, lično negovan vrt. Ob robu rastlinjaka so stale mizice z marmornatimi ploščami in prefinjeno oblikovanimi nogami iz kovanega železa. Če ste pozorno pogledali v zglajeno marmorno površino, ste razločili nejasne obrise instrumentov, ko pa ste se jih dotaknili z roko, so se instrumenti takoj znašli pod prsti. In če ste pogledali v pravo smer, so vam ogledala odsevala vse potrebne podatke, četudi ni bilo jasno, od kod jih odsevajo. Bilo je res nepopisno lepo.

»Kaj hudiča se je zgodilo?« je vprašal Zaphod Beeblebrox, zleknjen v pletenem naslanjaču.

»No, ravno sem spraševal,« je rekel Arthur, ki je poležaval ob majhnem ribniku, »kaj je s tem stikalom za neverjetnostni pogon...« Pomahal je proti točki, kjer je bilo stikalo; zdaj je stal tam lonec z rožami.

»Kje pa smo?« je vprašal Ford, ki je sedel na polžastih stopnicah s prijetno ohlajenim pangalaktičnim grlorezom v roki.

»Natanko tam, kjer smo bili, bi rekla...« se je oglasila Trillian, ko so vsa zrcala hkrati pokazala sliko puste Magrateje, ki je še vedno bežala pod njimi.

Zaphod je poskočil s sedeža.

»Kaj pa je bilo potem z izstrelkoma?« je hotel vedeti.

V zrcalih se je pojavila nova, zelo osupljiva slika.

»Kaže,« je rekel Ford nejeverno, »da sta se spremenila v lonec petunij in zelo presenečenega kita...«

»Pri neverjetnostnem količniku osmih milijonov sedemsto sedeminšestdeset tisoč sto osemindvajset proti eni,« je vskočil Edi, ki se ni spremenil niti za las.

Zaphod je strmel v Arthurja.

»Si se ti to spomnil, Zemljan?« je vprašal.

»No,« je rekel Arthur, »jaz sem samo...«

»Zelo dobro si se spomnil, da veš: vključiti neverjetnostni pogon, ne da bi prej napolnil zaščitni oklep. Poba, življenje si nam rešil, se zavedaš?«

»Oh,« je rekel Arthur, »to sploh ni bilo ...«

»Ne?« je vskočil Zaphod. »Prav, potem pa pozabi. Dobro. Računalnik, spravi nas na tla.«

»Ampak...«

»Pozabi, sem rekel.«

Pozabljeno je ostalo tudi dejstvo, da se je več milj nad površjem tujega planeta navzlic silni neverjetnosti udejanil kit glavač.

Ker to ni bil naraven bivanjski položaj za kita, je imela uboga nedolžna žival zelo malo časa, da bi se sprijaznila s svojim kitjim obstojem — preden se je morala sprijazniti s svojim kitjim neobstojem.

Tule je popoln zapis kitovih misli od trenutka, ko se je njegovo življenje začelo, pa do trenutka, ko se je končalo.

Ah ...! Kaj se dogaja? je pomislil.

Oprostite, kdo pa sem?

Hej?

Zakaj sem tu? Kaj je namen mojega bivanja?

Kaj hočem s tem, kdo sem?

Počasi, pomiri se, zberi se... oh! to je prav zanimiv občutek, kaj je to? Nekakšno zevanje, ščemenje v mojem... mojem... no, mogoče bi bilo bolje, da začnem stvarem dajati imena, če hočem kam naprej v tem, čemur bom zavoljo, recimo temu, reda rekel svet. Torej, denimo, ščemenje v mojem želodcu.

Dobro. Ooooh, to postaja prav močno. In kaj je ta žvižgajoče rjoveči glas okrog tega, čemur bom po nenadnem nagibu rekel moja glava? Mogoče bi to lahko krstil za... veter! Je v redu? Bo že moralo biti... nemara mu poiščem boljše ime pozneje, ko bom ugotovil, čemu služi. Gotovo je kaj pomembnega, saj kaže, da ga je hudimano dosti. Oho, kaj pa je ta stvar? No — recimo temu rep - ja, rep! Hej! Kar dobro lahko otepam z njim? Huu! Uuh! Blazno! Sicer ni videti prida učinka, pa bom že zvedel, kaj bi z njim. Ampak — ali sledi iz vsega tega smiselna slika sveta?

Ne.

Pa kaj, oh, to je res sijajno, toliko neraziskanih stvari, toliko vsega, česar se lahko veselim, kar vrti se mi od pričakovanja...

Ali pa je to od vetra?

Tega je res dosti, ne?

Jej! Kaj pa je ta stvar, kar naenkrat tako drvi proti meni? Tako zelo drvi. Tako velika in ravna in okrogla, zanjo bo treba velikega in široko zvenečega imena kot... a... mlja... zemlja! To bo! To je pravo ime — zemlja!

Me zanima, če bova prijatelja?

In po nenadnem spolzkem čofu - tišina.

Res čudno, edina misel, ki je med padcem prešinjala lonec s petunijami, je bila Oh ne, nikar že spet. Ko bi vedeli, zakaj si je lonec s petunijami mislil prav to, tako domnevajo mnogi, bi razumeli naravo vesolja dosti bolje, kot jo razumemo zdaj.





Devetnajsto poglavje


»Bomo vzeli tega robota s sabo?« je vprašal Ford in se z gnusom ozrl k Marvinu, ki je betežno sključen slonel pod majhno palmo v kotu.

Zaphod se je obrnil od zrcalnih zaslonov, ki so prikazovali opustelo pokrajino, na kateri je pristalo Zlato srce.

»Paranoidnega androida?« je rekel. »Ja, bomo.«

»Kaj pa boš z manično depresivnim robotom?«

»Ti si domišljaš, da imaš probleme,« je vzdihnil Marvin, kot bi ogovarjal na novo vseljeno rakev, »ampak kaj bi storil, če bi bil manično depresiven robot? Ne, nikar se ne trudi z odgovorom, sam sem petdesettisočkrat inteligentnejši od tebe, pa ga ne vem. Glava me zaboli, če samo poskusim razmišljati na tvoji ravni.«

Trillian je prihitela iz svoje kabine.

»Moji beli miški sta ušli!« je potožila.

Izraz globokega sočutja in zaskrbljenosti se ni pokazal na nobenem od Zaphodovih obrazov.

»K vragu tvoje bele miške!« je rekel.

Trillian ga je jezno premerila in spet izginila.

Povsem mogoče je, da bi njena opazka zbudila več pozornosti, če bi bilo splošneje znano, da so bila človeška bitja šele tretja najbolj inteligentna oblika življenja na nekdanjem planetu Zemlja in ne druga (kot je menila večina neodvisnih opazovalcev).

»Dober dan, fantje.«

Glas je bil čudno znan, pa tudi čudno neznan. Imel je materinski prizvok. Tak se je predstavil moštvu, ki se je zbralo pred zračno zaporo, skozi katero naj bi sestopili na planetovo površje.

Osuplo so se spogledali.

»To je računalnik,« je razložil Zaphod. »Odkril sem, da ima še drugo, zasilno osebnost, pa sem mislil, da se bo mogoče bolje obnesla.«

»To bo vaš prvi dan na neznanem tujem planetu,« je nadaljeval novi Edijev glas. »Hočem, da ste vsi lepo toplo zaviti in obuti. In nobenega buc-buc s hudimi debelookimi pošastmi.«

Zaphod je nestrpno pobobnal po zapori.

»Mislim, da bi nam računalo prišlo bolj prav.«

»Točno!« je odsekal računalnik. »Kdo je to rekel?«

»Računalnik, ali bi, prosim, odprl zaporo?« je zarenčal Zaphod in skušal potlačiti jezo.

»Ne, dokler se ne zglasi tisti, ki je prej govoril,« je rekel računalnik in odločno zadrlesknil nekaj preklopov.

»O bog,« je zamrmral Ford, se naslonil na steno in začel šteti do deset. Vedno ga je obupno skrbelo, da bodo razumna bitja nekega dne pozabila, kako se to dela. Samo s štetjem so ljudje lahko izrazili svojo neodvisnost od računalnikov.

»No, dajmo,« je vztrajal računalnik.

»Računalnik ...« je začel Zaphod.

»Čakam,« ga je prekinil Edi. »In čakam lahko ves dan, če bo treba...«

»Računalnik...« je povzel Zaphod. Skušal si je izmisliti kako pretanjeno logično zanko, s katero bi ga ugnal, a je ugotovil, da nima smisla tekmovati na njegovem terenu. »Če pri priči ne odpreš zapore, se spravim nad tvoje spominske sklade in jih preprogramiram z veliko sekiro, razumeš?«

Edi je osuplo utihnil in tuhtal.

Ford je še vedno potihoma štel. Za računalnik skoraj ni bolj napadalnega dejanja: to je tako, kot če bi pristopili k človeku in začeli Prmej — krščen - krvav...

Slednjič je Edi tiho spregovoril, »Vidim, da si bomo morali vsi še zelo prizadevati za naše medsebojne odnose« — in zračna zapora se je odprla.

Leden veter se je zagnal vanje, zato so tesneje priželi roke k telesu in sestopili po brvi na mrtva prašna tla Magrateje.

»Na koncu bojo pa solze, saj vem,« je zavpil Edi za njimi in zaloputnil zračno zaporo.

Čez nekaj minut je še enkrat odprl in zaprl zaporo, po ukazu, ki ga ni nadejal.





Dvajseto poglavje


Pet postav se je počasi pomikalo po mrki pokrajini. Mestoma je bila pusto sivkasta, mestoma pusto rjavkasta, drugod je bila videti še dosti manj zanimiva. Kot izsušeno močvirje brez rastlinja, ki ga palec na debelo pokriva prah. Tudi zelo hladno je bilo.

Zaphod je bil očitno precej poparjen. Odtaval je po svoje in kmalu izginil za majhno vzpetino.

Arthurja je zbadal veter v oči in ušesa, zatohli redki zrak mu je stiskal grlo. Še najbolj pa ga je zbadalo v glavi.

»Fantastično...« je rekel in glas mu je ropotal po ušesih. Redko ozračje je slabo prenašalo zvok.

»Zapuščena luknja, če vprašaš mene,« se je oglasil Ford. »V mačjem sekretu bi bilo več heca.« Čedalje bolj ga je jezilo. Med vsemi planeti v vseh zvezdnih sestavih Galaksije, divjimi in eksotičnimi, z bohotnim življenjem — je moral po petnajstih letih brodolomstva pasti ravno na tole smetišče. Se kioska s hrenovkami ni premoglo. Sklonil se je in pobral prgišče mrzle prsti, a tudi v njej in pod njo ni bilo videti ničesar, za kar bi bilo vredno prepotovati tisoč svetlobnih let.

»Ne,« ni popustil Arthur, »ne razumeš me, to je prvič, da stojim na drugem planetu... v popolnoma tujem svetu... Je pa res škoda, da je taka puščoba.«

Trillian se je oklenila z rokama, drgetala je in se mrščila. Prisegla bi, da je s kotičkom očesa ujela neznatno in nenadno gibanje, a ko je pogledala v tisto smer, je lahko videla samo tiho in nepremično ladjo kakih sto sežnjev za njimi.

Odleglo ji je, ko se je čez nekaj sekund na vrhu nekakšnega nasipa prikazal Zaphod in jim pomahal, naj pridejo k njemu.

Bil je razburjen, zaradi vetra in redkega ozračja pa niso dobro slišali, kaj jim dopoveduje.

Šele od blizu so videli, da je nasip krožen — nekakšen krater kakih sto petdeset sežnjev v premeru. Zunanje pobočje je bilo posejano z rdečimi in črnimi kosi. Ustavili so se in si enega podrobneje ogledali. Bil je vlažen. In nekam gumast.

Z grozo so prepoznali svežo kitovino.

Na robu kraterja jih je čakal Zaphod.

»Poglejte,« je rekel in pokazal v žrelo.

Na sredi je ležalo raztreščeno truplo samotnega kita glavača, ki ni živel dovolj dolgo, da bi utegnil biti razočaran nad svojo usodo. Tišino so motili samo drobni nehoteni krči v Trillianinem grlu.

»Najbrž ne bi imelo smisla, da bi ga zakopali?« je zamrmral Arthur in se takoj ugriznil v jezik.

»Pridite,« je rekel Zaphod in se napotil navzdol po notranji strani.

»Kaj, tja dol?« je vprašala Trillian s hudim gnusom.

»Ja,« je ponovil, »pridite, nekaj bi vam rad pokazal.«

»Saj že vidimo,« je rekla Trillian.

»Ne to,« je rekel Zaphod, »nekaj drugega. Pridite.«

Obotavljali so se.

»No, dajte no,« je silil Zaphod. »Našel sem vhod.«

»Vhod?« je z grozo vprašal Arthur.

»V notranjost planeta! Podzemni prehod. Odprl se je pod silo kitovega padca, tja moramo zdaj. Kamor vseh teh pet milijonov let ni stopila človeška noga, v globine samega časa...«

Marvin je spet posmehljivo zabrundal.

Zaphod ga je mahnil, da je utihnil.

Rahlo podrhtevajoč od gnusa so sledili Zaphodu po nasipu v krater in se na vse pretege trudili, da ne bi gledali njegovega nesrečnega tvorca.

»Življenje,« je žalobno modroval Marvin, »naj ga že mrziš ali preziraš, rad ga ne moreš imeti.«

Pod kitovim udarcem so se tla vdrla in razkrila omrežje prehodov in hodnikov, neprehodno od ruševin in kitovega drobovja. Zaphod si je začel krčiti pot, toda Marvin je bil pri tem opravilu precej hitrejši. Iz teme je puhnila zatohla sapa in ko je Zaphod prižgal svetilko, ni bilo videti skoraj nič.

»Kot pravi legenda,« je rekel, »so živeli Magratejci večinoma pod zemljo.«

»Zakaj?« je vprašal Arthur. »Je bila površina prenaseljena ali preveč onesnažena?«

»Ne eno ne drugo,« je rekel Zaphod. »Mislim, da jim tam preprosto ni bilo všeč.«

»Si prepričan, da veš, kaj delaš?« je vprašala Trillian, ki je živčno pogledovala v temo. »Enkrat so nas že napadli.«

»Poslušaj, punčka, prisežem ti, da je celotno prebivalstvo tega planeta nula plus mi štirje, zato gremo noter. Hej, ti, Zemljan ...?«

»Arthur,« ga je popravil Arthur.

»Ja, a bi lahko obdržal robota tu pri sebi in bi malo stražil izhod. OK?«

»Stražil?« se je začudil Arthur. »Pred kom? Saj si rekel, da ni nikogar.«

»No, tako pač, zaradi varnosti?« je rekel Zaphod.

»Čigave? Vaše ali moje?«

»Priden fant. No, gremo.«

Zaphod se je prerinil skozi prehod, Trillian in Ford sta mu sledila.

»Upam, da vam bo še hudo žal,« se je pridušil Marvin.

»Brez skrbi,« ga je potolažil Arthur. »Saj jim bo.«

V nekaj sekundah so jima zginili spred oči.

Arthur se je užaljeno prestopal, potem pa se je spomnil, da kitov grob pravzaprav ni najboljše mesto, kjer bi se človek prestopal.

Marvin ga je nekaj časa potrto opazoval, potem pa se je izključil.

Zaphod je hitel po hodniku. Bil je hudičevo živčen, vendar je to skušal prikriti z odločnim korakom. Na vse strani je obračal svetilko. Stene so bile obložene s temnimi ploščicami in hladne pod roko, zrak je zaudarjal po trohnobi.

»No, kaj sem rekel? Naseljen planet. Magrateja,« je govoril in si krčil pot skozi prst in drobir, ki sta na debelo pokrivala tlak.

Trillian se je nehote spomnila na londonsko podzemsko, čeprav tu ni bilo tako zelo zanikrno.

V presledkih so stenske ploščice zamenjali veliki mozaiki, preprosti oglati vzorci živih barv. Trillian se je ustavila in si enega ogledala, pa ni mogla odkriti v njem nikakršnega pomena. Poklicala je Zaphoda.

»Se ti kaj zdi, kaj bi bili ti čudni znaki?«

»Mislim, da so nekakšni čudni znaki,« je odgovoril Zaphod in se skoraj ni ozrl.

Trillian je zmignila in pohitela za njim.

V daljših razmikih so bila v steni hodnika vrata v majhne kamrice, v katerih je Ford odkril polno odpadne računalniške opreme. V eno je zvlekel Zaphoda, da bi mu to pokazal. Trillian se jima je pridružila.

»Poslušaj,« je začel Ford, »trdiš, da je to Magrateja...«

»Ja,« je rekel Zaphod, »in tudi glas smo slišali, drži?«

»Saj, zato sem tudi požrl tvojo trditev — vsaj začasno. Nisi pa še povedal, kako si jo našel pri Galaksiji. Najbrž nisi pogledal kar v zvezdni atlas.«

»Raziskave. Vladni arhivi. Detektivsko delo. Pa nekaj sreče pri ugibanju. Prava šala.«

»In potem si ukradel Zlato srce, da bi si ogledal svojo najdbo?«

»Ukradel sem jo, da si ogledam cel kup stvari.«

»Kup stvari?« je zazijal Ford. »Kaj na primer?«

»Nimam pojma.«

»Kako?«

»Nimam pojma, kaj iščem.«

»Kako da ne?«

»Ker.. .ker.. .če bi vedel, se mi zdi, jih ne bi mogel poiskati.«

»Kaj, si nor?«

»Tudi to je možnost, ki je še nisem izločil,« je tiho priznal Zaphod. »O sebi lahko vem le toliko, kolikor mi v sedanjih okoliščinah dovoli moja pamet. In te okoliščine niso prav ugodne.«

Dolgo so bili vsi tiho, Ford je strmel v Zaphoda in nenadoma so se ga lotile težke skrbi.

»Poslušaj, stari, če bi rad...« je začel čez čas.

»Ne, ne... nekaj ti bom povedal,« je rekel Zaphod. »Dosti si privoščim. Nekaj mi pade v glavo in, hopsa, zakaj pa ne, že to storim. Rečem, da bom postal predsednik Galaksije, in že se zgodi, mimogrede. Odločim se in ukradem to ladjo. Rečem si, rad bi pogledal za Magratejo, in že sem tu. Ja, no, saj premislim, kako bi bilo najbolje, ampak zmeraj se posreči. Kot bi imel kartico Galacticard, ki velja kar naprej, tudi če ne plačaš nobenega čeka. In kadarkoli preudarjam in se vprašam — zakaj sem to hotel? - kako sem napravil, da se je posrečilo? — me takoj popade silna želja, da bi pri priči nehal misliti na to. Kot na primer zdaj. Prav mučim se, ko govorim o tem.«

Zaphod je premolknil. Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem se je namrščil in rekel: »Sinoči sem se spet trapil s tem. Kot da del moje pameti ne deluje prav. Na lepem me je prešinilo, da je vse skupaj tako, kot bi kdo drug uporabljal mojo pamet in črpal iz nje dobre ideje, ne da bi jaz vedel. Od tod ni bilo daleč do sklepa, da je ta nekdo nemara zaklenil del moje pameti za svoje namene in je zato ne morem uporabljati. Premislil sem, kako bi to ugotovil.

Šel sem v ladijsko ambulanto in se priključil na encefalografski zaslon. Na obeh glavah sem opravil vse poglavitne preskuse - vse, ki sem jih moral prestati pri vladnih zdravnikih, da sem lahko uradno kandidiral za predsednika. Pokazali niso ničesar, vsaj nič nepričakovanega. Da sem bister, priseben, neodgovoren, nezanesljiv, ekstrovertiran, vse, kar bi tudi sam uganil. In nobenih drugih nepravilnosti. Začel sem si izmišljati nove preskuse, popolnoma naključno. Nič. Potem sem začel nalagati rezultate ene glave na rezultate druge. Se vedno nič. Vse skupaj se mi je zazdelo neumno, zgolj napad preganjavice. Nazadnje sem zloženo sliko pogledal še skoz zeleni filter. Se spomniš, da sem bil kot otrok praznoveren glede zelene barve? Vedno sem hotel postati pilot pri trgovskih izvidnikih.«

Ford je prikimal.

»In tu se je pokazalo,« je nadaljeval Zaphod, »jasno kot beli dan. Cela režnja v sredini obojih možganov sta povezana samo med seboj in z ničimer drugim. Neki lopov je požgal vse sinapse in elektronsko osamil ta kosa možganskega tkiva.«

Ford je osuplo strmel. Trillian je prebledela.

»To ti je storil?« je zašepetal Ford.

»Ja.«

»Pa se ti kaj sanja, kdo bi bil? In zakaj?«

»Zakaj, lahko samo ugibam. Vem pa, kdo je bil lopov.«

»Veš? Kako pa?«

»Ker je v požganih sinapsah pustil svoj podpis. Svoje začetnice, da bi jaz zvedel.«

Ford je v grozi začutil, kako ga ščemi vsa koža.

»Začetnice? Vžgal v možgane?«

»Ja.«

»In kaj so bile, za božjo voljo?«

Zaphod ga je nekaj časa molče gledal. Potem se je obrnil proč.

»Z.B.,« je rekel tiho.

Tisti hip se je za njimi zaloputnil jeklen zaklop. V kamro je začel vdirati plin.

»Pozneje vama bom pojasnil,« je še izdavil Zaphod, potem so vsi trije izgubili zavest.





Enaindvajseto poglavje


Arthur je čemerno taval po Magratejinem površju.

Ford mu je ljubeznivo pustil svoj Štoparski vodnik po Galaksiji, da bi si krajšal čas. Na slepo je pritisnil nekaj gumbov.

Štoparski vodnik po Galaksiji je zelo neenakomerno urejena knjiga in vsebuje mnogo odlomkov, ki so se uredniku pač zdeli primerni.

Eden teh (in nanj je Arthur naletel) dozdevno poroča o zgodah nekega Vita Vudžagiča, mirnega mladega študenta univerze v Maximegalonu, ki ga je čakala bleščeča akademska kariera na področjih starodavnega jezikoslovja, transformacijske etike in valovno — harmonske teorije zgodovinskega dojemanja, po prekrokani noči z Zaphodom Beeblebroxom in pangalaktičnimi grlorezi pa ga je obsedlo vprašanje, kam so izginili vsi kuliji, ki jih je bil nakupil v zadnjih letih.

Sledilo je obdobje napornega raziskovanja, med katerim je obiskal vsa večja galaktična središča za izgubljene kulije in končno prišel na dan s čedno teorijico, ki je ob svojem času krepko razgibala javno mnenje. Poleg vseh teh planetov, je menil, ki jih naseljujejo humanoidi, reptiloidi, riboidi, hodeči drevoidi in superinteligentni odtenki modre barve, obstaja nekje v vesolju planet, ki je v celoti naseljen s kulijskimi življenjskimi oblikami. In prav na ta planet se sčasoma prebijejo odrabljeni kuliji, plazeč se potihem skozi črvojedine v prostoru, na svet, kjer vedo, da bodo lahko uživali izjemno kulioiden način življenja, uresničevali svojo kulično bit v ozračju kulijansko usmerjenih spodbud in se skratka po kulijsko dobro imeli.

Kar se teorije tiče, je bilo vse lepo in prav, dokler ni Vit Vudžagič na lepem izjavil, da je našel ta planet, da je tam nekaj časa živel kot šofer limuzine v družini cenenih zelenih pritiskavcev,da so ga odpeljali in zaprli, on pa je napisal knjigo, in da so ga nazadnje obsodili na davčno izgnanstvo, se pravi na usodo, rezervirano za tiste, ki so trdno odločeni, da se bodo osmešili v javnosti.

Ko so nekega dne poslali odpravo k točki z vesoljskimi koordinatami, kjer naj bi bil po Vudžagičevih trditvah ta planet, so našli samo majhen asteroid. Na njem je živel osamljen starec, ki je venomer zatrjeval, da ni nič res, dasiravno se je pozneje pokazalo, da je lagal.

Še vedno pa ostaja vprašanje skrivnostnih 60.000 altairskih dolarjev, ki jih vsako leto nekdo nakaže na njegov brantisvoganski bančni račun — in seveda vprašanje izjemno donosnih poslov Zaphoda Beeblebroxa z rabljenimi kuliji.

Arthur je to prebral in odložil knjigo.

Robot se še zmeraj ni zganil.

Arthur je vstal in se sprehodil do vrha kraterja. Obhodil je ves krater. Opazoval je veličastni dvojni zahod obeh Magratejinih sonc.

Vrnil se je v krater in prebudil robota. Tudi manično depresivni robot je boljši sogovornik kot nihče.

»Noč prihaja,« je rekel. »Poglej, robot, zvezde se prižigajo.«

V osrčju temne meglice je mogoče videti le zelo malo zvezd in še te so prav šibke. Bile so pa le.

Robot jih je ubogljivo pogledal.

»Saj vem,« je rekel. »Klavrno, ne?«

»Ampak ta zahod! Niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljal česa podobnega... dve sonci! Kot dve gori ognja, ki bruhata v vesolje.«

»Sem videl,« je odvrnil Marvin. »Sranje.«

»Doma smo imeli samo eno sonce,« je vztrajal Arthur. »Prišel sem s planeta, ki mu pravijo Zemlja, veš.«

»Vem,« je rekel Marvin. »Saj kar naprej goniš isto. Mora biti obupna, ta Zemlja.«

»Oh, ne, lepa je bila.«

»Je imela oceane?«

»Seveda,« je vzdihnil Arthur, »velike modre valovite oceane ...«

»Oceanov sploh ne prenesem,« je povedal Marvin.

»Povej mi,« je povprašal Arthur, »kako shajaš z drugimi roboti?«

»Zoprni so,« je rekel Marvin. »Kam pa greš?«

Arthur ni mogel več. Spet se je dvignil.

»Mislim, da se bom še malo sprehodil,« je dejal.

»Saj, kaj pa češ,« je rekel Marvin in preštel petsto sedemindevetdeset tisoč milijonov ovc, preden je naslednjo sekundo vnovič zaspal.

Arthur je nekajkrat zamahnil z rokami, da bi mu kri zaplala po žilah malo živahneje. Spet je splezal na vrh kraterja.

Ker je bilo ozračje tako redko in ker ni bilo lune, se je naglo znočilo in je bila že skoraj trda tema. Arthur se je malone zaletel v starega gospoda, preden ga je opazil.





Dvaindvajseto poglavje


Stal je s hrbtom proti Arthurju in gledal, kako se poslednji trepet svetlobe pogreza v temo za obzorjem. Bil je visok, starejši, oblečen v dolgo sivo haljo. Ko se je obrnil, se je pokazal suhljat, izrazit obraz, razbrazdan, a nikakor neprijazen, skratka obraz, ki bi mu v banki popolnoma zaupali. Vendar se ni obrnil takoj, še na Arthurjev presenečeni krik ne.

Obrnil se je tedaj, ko so do kraja izginile zadnje sledi sončnih žarkov. Nekaj mu je še vedno osvetljevalo obraz in ko se je Arthur oziral za virom te svetlobe, je nekaj korakov proč opazil majhno vozilo — na zračno blazino, se mu je zdelo. Širilo je medlo svetlobo.

Mož je pogledal Arthurja nekako žalostno.

»Hladno noč ste si izbrali za obisk na našem mrtvem planetu,« je rekel.

»Kdo... kdo pa ste?« je zajecljal Arthur.

Mož je umaknil pogled. Spet mu je senca žalosti preletela obraz.

»Moje ime ni važno,« je rekel.

Zdel se je zamišljen. Pogovor je bil očitno nekaj, pri čemer se mu ni prav nič mudilo. Arthurju je bilo nerodno.

»Jaz... ee ... ustrašil sem se vas...« je priznal.

Mož se je ozrl okoli sebe in rahlo privzdignil obrvi.

»Hmmmm?« je rekel.

»Rekel sem, da sem se vas ustrašil.«

»Nič se ne boj, nič ti ne bom storil.«

Arthur se je namrščil. »Saj ste streljali na nas. Rakete ...«

Mož je strmel v globino kraterja. Šibko žarenje Marvinovih oči je risalo komaj opazne rdečkaste sence po orjaškem kitovem truplu.

Namuznil se je.

»Avtomatski sistem,« je pojasnil in rahlo vzdihnil. »Starodavni računalniki v nedrih planeta odštevajo temna tisočletja in starost težko pritiska na njihove prašne spominske sklade. Kdaj pa kdaj radi malo ustrelijo, tako preženejo enoličnost dni.«

Resno je pogledal Arthurja in dodal: »Veš, jaz sem velik ljubitelj znanosti.«

»Oh,... a res?« je zinil Arthur, ki ga je moževo čudno prijazno vedenje spravljalo iz tira.

»Ja, ja,« je pokimal starec in spet obmolknil.

»Oh,« je mencal Arthur, »ee...« Počutil se je kot zapeljivec, ki med prešuštvom doživi, da vstopi v spalnico soprog, si preobleče hlače, navrže nekaj opazk o vremenu in spet odide.

»Nisi prav sproščen,« je omenil starec z vljudno obzirnostjo.

»Ee, ne... se pravi, ja. Veste, v resnici nismo pričakovali, da bomo koga srečali. Nekako sem razumel, da ste vsi mrtvi ali kaj...«

»Mrtvi?« se je začudil starec. »Za božjo voljo, nikakor, samo spali smo.«

»Spali?« je nejeverno vprašal Arthur.

»Ja, da bi prespali gospodarsko krizo, razumeš,« je pojasnil stari, ne meneč se za to, ali je Arthur kaj razumel ali ne.

Arthur ga je moral spet spodbuditi.

»Hm, gospodarsko krizo?«

»No, saj veš, pred petimi milijoni let se je galaktično gospodarstvo sesulo, in glede na to, da so planeti po naročilu precej luksuzna dobrina, si lahko misliš...«

Umolknil je in pogledal Arhturja.

»Saj veš, da smo gradili planete?« je slovesno vprašal.

»Torej,« je začel Arthur, »nekako sem razumel,...«

»Fantastična obrt,« ga je prekinil starec in oči so se mu poželjivo zaiskrile, »najrajši sem delal obale. Koliko veselja sem imel s tistimi drobnarijami v fjordih ... no, kakorkoli,« je skušal ujeti nit, »prišla je kriza in sklenili smo, da si prihranimo veliko skrbi, če jo prespimo. In smo programirali računalnike, naj nas zbudijo, ko bo vse mimo.«

Mož je zatrl droben zev in nadaljeval.

»Računalniki, vidiš, so povezani s ceno delnic na galaktični borzi in zbudili se bomo, ko si bodo drugi gospodarsko toliko opomogli, da si bodo spet lahko privoščili naše sorazmerno drage usluge.«

Arthur, redni bralec Guardiana, se je zgrozil.

»Takole obnašanje je pa precej nemarno.«

»Res?« je milo vprašal starec. »Oprosti, nisem čisto na tekočem.«

Pokazal je v krater.

»Je to tvoj robot?« je vprašal.

»Ne,« se je kovinsko oglasilo iz kraterja, »jaz sem svoj.«

»Če se mu sploh lahko reče robot,« je zamrmral Arthur. »Je bolj nekakšno elektronsko kujalo.«

»Pripelji ga,« je naročil starec. Arthurja je presenetila nenadna odločnost v njegovem glasu. Poklical je Marvina, ki se je odpravil na pot po pobočju in se na vso moč delal hromega.

»Če bolje pomislim,« je sklenil mož, »naj raje ostane tu. Ti pa moraš z menoj. Velike stvari se pripravljajo.« Obrnil se je k vozilu, ki je brez vidnega ukaza počasi pridrselo do njiju.

Arthur se je še ozrl k Marvinu, ki je zdaj v enako velikem slogu zaigral naporen obrat v levo in spust v krater ter si ves čas jezno mrmral v brado.

»Pridi,« je poklical starec, »pridi, da ne boš raje.«

»Raje?« se je začudil Arthur. »Kako raje?«

»Kako pa ti je ime, Zemljan?«

»Dent. Arthur Dent,« je povedal Arthur.

»No, raje kot rajni Dentarturdent,« je rekel starec odločno. »To je nekakšna grožnja, razumeš.« Že spet se je v trudnih starih očeh vžgala iskrica. »Meni nikoli niso šle posebno dobro od rok, pravijo pa, da so lahko zelo učinkovite.«

Arthur je zamežikal.

»Kakšen posebnež,« je zamrmral.

»Oprosti, kako?« je povprašal stari.

»Nič, nič, oprostite,« je hitel Arthur v zadregi. »V redu, kam pa greva?«

»Na moj zračni voz,« je rekel starec in mu pomignil, naj stopi v vozilo, ki se je tiho ustavilo pred njima. »Globoko v drobovje planeta greva, kjer se prav zdaj moja rasa prebuja iz petmilijonletnega sna. Magrateja vstaja.«

Ko se je Arthur usedel poleg starca, je nehote zadrgetal. Čudno doživetje in tiho zibanje vozila, ki se je pognalo proti nočnemu nebu, sta ga spravila s tira.

Pogledal je starčev obraz, ki so ga osvetljevale drobne lučke na kontrolni plošči.

»Oprostite,« se je pozanimal, »kako vam je ime?«

»Ime?« je zategnil starec in odsotna žalost mu je spet legla na obraz. Pomolčal je. »Ime,« je rekel, »mi je... Slartibartfast.«

Arthurju se je zaletelo.

»Oprostite?« je izjecljal.

»Slartibartfast,« je mirno ponovil starec.

»Slartibartfast?«

Stari ga je resnobno pogledal.

»Saj sem rekel, da to ni važno,« je dejal.

Zračni voz je jadral skozi noč.





Triindvajseto poglavje


Pomembno in dobro znano je dejstvo, da stvari niso vedno tisto, kar so videti. Na planetu Zemlja, denimo, se je človek vedno imel za razumnejšega od delfinov, ker je dosegel toliko pomembnih reči - kolo, New York, vojne in vse drugo — medtem ko so se delfini le podili sem ter tja po vodi in se dobro imeli. In obratno, delfini so vedno verjeli, da so sami daleč razumnejši od človeka - z natanko enako utemeljitvijo.

Začuda pa so delfini že dolgo vedeli, da preti Zemlji uničenje, in so kar naprej skušali opozoriti človeštvo na nevarnost; večino njihovih sporočil je človeštvo napak razumelo kot zabaven skok za žogo ali žvižg za dodaten posladek, zato so se sčasoma naveličali in z lastnimi sredstvi zapustili Zemljo malo pred prihodom Vogonov.

Poslednje delfinsko sporočilo, ki je zabeleženo kot osupljivo zamotan poskus dvojnega vzvratnega salta skozi obroč ob žvižganju ameriške himne, je v resnici pomenilo: Zbogom in hvala za vse ribe.

Ena sama vrsta na planetu je bila razumnejša od delfinov in njeni člani so preživeli veliko časa v laboratorijih za vedenjske raziskave, kjer so gonili tekalna kolesa in izvajali grozljivo in elegantno neopazne poskuse na ljudeh. Dejstvo, da so ljudje tudi ta odnos razumeli čisto narobe, je bilo povsem v skladu z nameni teh bitij.





Štiriindvajseto poglavje


Tiho je plul zračni voz skozi mrzlo temo, edina in popolnoma osamljena lučka sredi globoke magratejske noči. Plul je zelo hitro. Stari mož je bil pogreznjen v svoje misli, in kadarkoli ga je Arthur skušal zaplesti v pogovor, je vedno odgovoril le z vprašanjem, ali mu je dovolj udobno. Pri tem je ostalo.

Arthur je poskusil oceniti hitrost, s katero sta se vozila, vendar je bila tema popolna in ni imel nobene oporne točke. Občutek gibanja je bil skoraj nezaznaven, komaj je verjel, da se sploh premikata.

Potem se je strašno daleč pokazal drobec svetlobe in se v nekaj sekundah močno povečal; Arthur je ugotovil, da se z velikansko hitrostjo podi proti njima, skušal je dognati, za kakšno vozilo gre. Strmel je vanj, pa ni razločil nobene oblike; v grozi je zajel sapo, kajti njun voz je nenadoma ostro zavil navzdol, v smer, ki je vodila v zanesljivo trčenje. Medsebojna hitrost je bila neverjetna in Arthur še ni zaprl ust, ko je bilo že vse mimo. Naslednja stvar, ki jo je zaznal, je bil blazen srebrnkast sij vsenaokoli. Pogledal je nazaj in videl majhno črno piko, ki se je naglo izgubljala v daljavi; šele čez nekaj trenutkov je uganil, kaj se je zgodilo.

Spustila sta se v podzemski predor. Velikanska hitrost je bila njuna hitrost proti viru svetlobe, proti mirujoči odprtini v tleh, se pravi, žrelu predora. Blazni srebrni sij je prihajal od cevaste stene predora, po katerem sta se očitno podila s hitrostjo nekaj sto milj na uro.

Od groze je zamižal.

Precej pozneje — trajanja sploh ni poskusil uganiti — je začutil, da se hitrost narahlo zmanjšuje, in še malo pozneje je ugotovil, da se prav nežno ustavljata.

Odprl je oči. Še vedno sta bila v srebrni cevi, utirala sta si pot po mravljišču križajočih se predorov in se nazadnje ustavila v majhni kamri iz ukrivljenih jeklenih plošč. Več predorov se je stekalo vanjo, na drugem koncu pa je Arthur ugledal veliko krožno ploskev v medli, bodeči svetlobi. Bodla je zato, ker je nagajala očem, ki je niso mogle izostriti in niso znale določiti, kako je daleč ali blizu. Arthur je uganil (čisto napak), da je najbrž ultravijolična.

Slartibartfast ga je slovesno pogledal.

»Zemljan,« je spregovoril, »tu sva, globoko v srcu Magrateje.«

»Odkod veste, da sem z Zemlje?« je vprašal Arthur.

»Vse ti bo postalo jasno,« je blago rekel starec, »— ali vsaj jasneje kot v tem trenutku,« je dodal z rahlim prizvokom dvoma.

»Moram te opozoriti,« je še pojasnil, »da prostor, v katerega se bova prestavila, ni dobesedno znotraj našega planeta. Za to je nekoliko... velik. Vstopila bova v razsežen odsek hiperprostora. Lahko bi te pretreslo.«

Arthur je živčno zajavkal.

Slartibartfast je pritisnil na gumb. Ne preveč pomirljivo je dodal: »Mene je vsakič skoraj konec od groze. Dobro se primi.«

Vozilo se je pognalo v svetli krog in Arthur je nenadoma precej jasno ugotovil, kakšna je videti neskončnost.

Pa v resnici ni bila neskončnost. Ta je precej ploska in nezanimiva. Če pogledate v nočno nebo, ste pogledali v neskončnost — teh razdalj ne moremo dojeti, zato so brez pomena. Prostor, v katerem se je znašel zračni voz, pa je bil vse prej kot neskončen. Le zelo zelo velik je bil, tako velik, da je predstavljal neskončnost mnogo bolje kot neskončnost sama.

Arthurjevi čuti so poskakovali in poplesavali. Kljub neznanski hitrosti, za katero je vedel, da jo vozilo lahko doseže v prostem letu, se je vhod komaj kaj oddaljeval, prav počasi se je krčil na velikost bucikinega vboda v svetleči ploskvi stene.

Stene.

Ta je presegala domišljijo — zapeljevala jo je in jo hkrati nepremagljivo stiskala. Bila je tako uničujoče široka in visoka, da je pri vrhu, na dnu in ob straneh uhajala očem. Zbujala je vrtoglavico, ki bi človeka lahko ubila.

Na videz je bila popolnoma ravna. Le najnatančnejši laserski merilec bi zaznal, kako se pri vzponu, spustu in širjenju na obe strani čisto neznatno krivi: ravno toliko, da se čez trinajst svetlobnih sekund spet strne. Drugače povedano, stena je zapirala kroglasto votlino s premerom treh milijonov milj, ki jo je preplavljala nepojmljiva svetloba.

»Pozdravljen,« je rekel Slartibartfast, ko je vozilo, zdaj le neznaten prašek, s trikratno hitrostjo zvoka neopazno polzelo proti sredini hromeče velikega prostora, »pozdravljen v naši proizvodni dvorani.«

Arthur se je oziral naokoli v nekakšni opojni grozi. Daleč pred njim, v razdaljah, ki jih ni mogel ne oceniti ne uganiti, so se vrstila nenavadna ogrodja, pajčevine iz kovine in luči, nanizana okrog senčnatih kroglastih oblik, ki so prosto visele v prostoru.

»Tu,« je rekel Slartibartfast, »izdelamo večino naših planetov.«

»Hočete reči,« je vprašal Arthur in mukoma izbiral besede, »hočete reči, da spet začenjate s posli?«

»Ne, ne, zaboga,« je vzkliknil starec, »ne, Galaksija še zdaleč ni dovolj bogata, da bi nas lahko vzdrževala. Ne, zbudili so nas samo zaradi izjemnega naročila za zelo... zelo posebne stranke iz druge dimenzije. Mogoče te bo zanimalo... tamle daleč pred nama je.«

Arthur je s pogledom sledil starčevemu kazalcu, dokler se mu ni zdelo, da je razpoznal pravo ogrodje. Nasploh je bilo med številnimi edino, na katerem je opazil znamenja nekakšne dejavnosti. A to je bil bolj nezaveden vtis kot kaj določnega.

Tisti hip je ogrodje obsijal žarek svetlobe in v ostrem kontrastu razkril obrise na temni krogli, ki je plavala v njem. Arthur je te obrise poznal. Te nepravilne oblike so mu bile domače kot zven besed, kot okolje njegovega razuma. Nekaj trenutkov je kar sedel in odrevenelo molčal, po glavi pa so se mu podile slike, ki so iskale zatočišča, da bi spet zadobile pomen.

Nov žarek je obsijal gmoto in tokrat ni bilo dvoma.

»Zemlja...« je zašepetal Arthur.

»No, pravzaprav Zemlja številka dve,« je rekel Slartibartfast veselo. »Napravili bomo kopijo po originalnih načrtih.«

Nastal je premor.

»Ali hočete reči,« je izustil Arthur, počasi in pretehtano, »da ste ... napravili tudi prvotno Zemljo?«

»Oh seveda,« je rekel Slartibartfast. »Ali si bil kdaj na ... mislim, da se je reklo Norveška?«

»Ne,« je priznal Arthur, »ne, nisem.«

»Škoda,« je rekel Slartibartfast, »to je bilo moje. Tudi nagrado sem dobil. Tako čedno naguban rob. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da so jo uničili.«

»Vas je prizadelo?«

»Ja. Še pet minut in sploh ne bi bilo tako hudo. Prav nemarna prenagljenost.«

»A?« je izdavil Arthur.

»Miši so bile besne.«

»Miši so bile besne?«

»Ja,« je blago pokimal starec.

»No, najbrž so bili besni tudi psi in mačke in račjenogi kljunači, ampak...«

»Že, že, ampak oni je niso plačali, ne?«

»Poslušajte,« je rekel Arthur, »ali bi vam prihranil dosti časa, če bi kar pri priči obupal in znorel?«

V zračnem vozu je nekaj trenutkov vladala zadrega. Potem je starec potrpežljivo poskusil razložiti.

»Vidiš, Zemljan, planet, na katerem si živel, so naročile, plačale in vodile miši. Uničili so ga pet minut pred koncem naloge, za katero je bil namenjen, in zdaj moramo zgraditi novega.«

Arthur je slišal eno samo besedo.

»Miši?« je vprašal.

»Natanko tako, Zemljan.«

»Poslušajte — brez zamere, ali govoriva o malih belih kosmatih stvarčicah, ki so nore na sir in pred katerimi so v situacijskih komedijah iz zgodnjih šestdesetih let ženske vrešče bežale na stole?«

Slartibartfast je vljudno pokašljal.

»Zemljan,« je rekel, »včasih malo teže sledim tvojemu načinu govora. Zavedaj se, da sem zadnjih pet milijonov let prespal v notranjosti Magrateje in ne vem dosti o teh situacijskih komedijah iz zgodnjih šestdesetih let, ki si jih omenil. Bitja, vidiš, ki jim pravite miši, niso čisto to, kar so videti. So samo izrastki velikanskih hiperinteligentnih pandimenzionalnih bitij v našo dimenzijo. Vse to s sirom in cviljenjem je samo krinka.«

Starec je premolknil in se sočutno namrščil.

»Bojim se, da so delale poskuse z vami.«

Arthur je malo pretehtal te besede in obraz se mu je razjasnil.

»Oh ne,« je rekel, »že vidim, odkod nesporazum. Veste, v resnici smo mi delali poskuse z njimi. Precej so jih uporabljali v raziskavah vedenja, saj veste, refleks Pavlova in vse to. Zastavljali so jim vse mogoče uganke in naloge, učili so jih, da so pritisnile na zvonec, iskale pot v labirintih in vse take reči, iz česar so sklepali, kako poteka proces učenja. Opazovanje njihovega vedenja nas je naučilo marsičesa o lastnem...«

Arthurjev glas je usahnil.

»Kolikšna pretanjenost...« je menil Slartibartfast, »to je res občudovanja vredno.«

»Kaj?« je osupnil Arthur.

»Kako bi sploh lahko bolje prikrile svojo pravo naravo in obenem vodile vaše misli. Nenadoma steči po napačnem rokavu labirinta, pojesti napačni košček sira, nepričakovano poginiti od miksomatoze — vse to, če se natanko preračuna, ima lahko velikanski kumulativni učinek.«

Dramatično je premolknil.

»Vidiš, Zemljan, res so strašansko bistra hiperinteligentna pandimenzionalna bitja. Vaš planet z ljudmi je bil tkivo organskega računalnika, na katerem je tekel raziskovalni program, dolg deset milijonov let...

Povedal ti bom vso zgodbo. Bo pa vzela nekaj časa.«

»Čas,« je zastokal Arthur, »trenutno sploh ni moj problem.«





Petindvajseto poglavje


Z življenjem je seveda povezanih mnogo vprašanj. Med najpopularnejšimi so nemara Zakaj se ljudje rodijo? Zakaj umirajo? Zakaj bi radi toliko časa med obema mejnikoma preživeli z digitalno uro na zapestju?

Pred mnogimi milijoni let so rasi hiperinteligentnih pandimenzionalnih bitij (ki se po fizični pojavnosti v svojem pandimenzionalnem vesolju ne razlikujejo mnogo od nas) večna natezanja okrog smisla življenja do kraja presedla, posebej še, ker so jih neprestano motila pri njihovi najljubši zabavi, brokijskem ultra kriketu. (To je čudna igra, v kateri gre za to, da brez očitnega razloga nekoga mahneš in potem zbežiš). Sklenili so, da si vzamejo čas in enkrat za vselej rešijo svoje probleme.

S tem namenom so si zgradili gromozanski superračunalnik, ki je bil fantastično inteligenten: ko njegovi podatkovni skladi sploh še niso bili povezani, je izhajajoč iz Mislim, torej sem že izpeljal obstoj riževega pudinga in davka na dohodek, preden so ga mogli izključiti.

Meril je toliko kot manjše mesto.

Glavni kontrolni pult je stal v posebej opremljeni pisarni, na orjaški direktorski mizi iz najfinejšega ultramahagonija, prevlečeni z razkošnim ultrardečim usnjem. Tla so pokrivale diskretno razkošne, temne preproge, sobo so krasile eksotične sobne rastline in okusne gravure največjih programerjev in njihovih družin, velika okna pa so gledala na mestni trg, obrobljen z vencem dreves.

Na Dan velikega zagona sta prišla resno oblečena programerja z aktovkama; diskretno so ju napotili v pisarno. Zavedala sta se, da ta dan zastopata celo svojo raso v njenem največjem trenutku, vendar sta se vedla čisto mirno in hladnokrvno. Spoštljivo sta sedla za mizo, odprla aktovki in vzela iz njiju v usnje vezani beležnici.

Imenovala sta se Lunkwill in Fook.

Nekaj trenutkov sta obsedela v slovesni tišini. Potem je Lunkwill pogledal Fooka, se nagnil naprej in pritisnil na majhno črno ploščico.

Komaj zaznaven hrum je povedal, da je velikanski računalnik v polnem delovnem modusu. Po kratkem premolku ju je nagovoril z globokim, bogato zvenečim glasom.

Rekel je: »Kaj je ta naloga, zaradi katere sem bil jaz, GlobokaMisel, drugi največji računalnik v tem vesolju prostora in časa, priklican v bivanje?«

Lunkwill in Fook sta se presenečeno spogledala.

»Tvoja naloga, o računalnik ...« je začel Fook.

»Ne, počakaj, nekaj ni v redu,« je zaskrbljeno vskočil Lunkwill. »Ta računalnik smo načrtovali kot brez pridržka največji računalnik vseh časov in ne bomo se zadovoljili zgolj z drugim največjim. GlobokaMisel,« je vprašal, »ali nisi največji in najmočnejši računalnik vseh časov, kot smo te načrtovali?«

»Predstavil sem se kot drugi največji,« je odrecitiral GlobokaMisel, »in to tudi sem.«

Programerja sta se spet zaskrbljeno spogledala. Lunkwill se je odkašljal.

»Tu mora biti nekaj narobe,« je ugotovil. »Kaj nisi večji od Milijardnega Gargantumozga v Maximegalonu, ki lahko v milisekundi prešteje vse atome v zvezdi?«

»Milijardni Gargantumozeg?« je prhnil GlobokaMisel prezirljivo. »Navadno računalo na kroglice — ne omenjajta mi ga več.«

»In ali nisi,« je povzel Fook in se od vznemirjenja nagnil naprej po mizi, »močnejši analitik kot Trintiljonski zvezdni mislec iz Sedme galaksije luči in razuma, ki lahko izračuna trajektorije slehernega prašnega delca za vseh pet tednov peščenega viharja na Beta Dangrabadu?«

»V pettedenskem peščenem viharju?« ga je vzvišeno zavrnil GlobokaMisel. »To sprašujeta mene, ki sem sem preračunal vektorje vseh atomov v samem Velikem poku? Ne nadlegujta me s problemčki za žepne kalkulatorje!«

Programerja sta obsedela v tihi zadregi. Čez čas se je sklonil h kontrolni plošči Lunkwill.

»Ali nisi,« je rekel, »ostrejši logik od Velikega hiperlobičnega vse—vednega nevtronskega besedovalca na Ciceronicu 12, imenovanega tudi Nepremagljivi čarodej?«

»Veliki hiperlobični vse—vedni nevtronski besedovalec,« je GlobokaMisel zvonko porožljal z r-jema, »lahko sicer arkturskemu megaoslu odbeseduje vse štiri noge — samo jaz pa ga lahko prepričam, da gre potem še na sprehod.«

»V čem je potem problem?« je vprašal Fook.

»Nobenega problema ni,« je zagrmel GlobokaMisel, da je kar zabučalo. »Čisto preprosto, sem drugi največji računalnik v vesolju prostora in časa.«

»Ampak zakaj drugi!« ni popustil Lunkwill. »Zakaj ves čas praviš drugi? Menda ne misliš Multikortikoidnega perspikutronskega titanomlevca? Ali Ponderomatica? Ali...?«

Lučke na kontrolni plošči so prezirljivo zamežikale.

»Ti kibernetični idioti niso vredni niti enega miselnega kvanta!« je zarohnel GlobokaMisel. »Govorim o računalniku, ki bo prišel za menoj!«

Fooka je minilo potrpljenje, odrinil je beležnico. »Tole mesijanstvo mi že preseda,« je zamrmral.

»Kaj pa vidva vesta o prihodnjih časih,« ga je zavrnil GlobokaMisel. »V labirintih svojih vezij lahko plujem po neskončnih delta—tokovih verjetnostne prihodnosti in zato vidim, da bo nekega dne spočet računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov, pa me bo vendar doletelo, da ga bom celo načrtoval.«

Fook je globoko zavzdihnil in ošinil Lunkwilla.

»Ne bi šla raje po vrsti? Najprej vprašanje?« je predlagal.

Lunkwill mu je pomignil, naj počaka.

»O kakšnem računalniku govoriš?« je vprašal.

»V tej dobi ga ne bom več omenjal,« je rekel GlobokaMisel. »Torej. Vprašajta kaj drugega, tisto, za kar sta prišla. Da začnem delati. Govorita.«

Skomignila sta. Fook se je pripravil.

»O računalnik GlobokaMisel,« je začel, »naloga, za katero smo te ustvarili, je naslednja: želimo,« malo je premolknil, »da nam poveš... Veliki odgovor!«

»Odgovor?« je vprašal GlobokaMisel. »Odgovor na kaj?«

»Na problem življenja!« je pohitel Fook.

»In vesolja!« je rekel Lunkwill.

»In sploh vsega!« sta dodala v en glas.

GlobokaMisel se je nekoliko zamislil.

»Zvito,« je končno priznal.

»Pa bi zmogel?«

Spet tehten premolk.

»Ja,« je rekel GlobokaMisel, »zmogel bom.«

»Mar res obstaja odgovor?« je zasopel Fook, ki mu je od vznemirjenja zmanjkalo sape.

»Preprost odgovor?« ga je dopolnil Lunkwill.

»Ja,« je oznanil GlobokaMisel. »o življenju, vesolju in sploh vsem tem. Odgovor obstaja. Ampak,« je dodal, »moral bom malo premisliti.«

Slovesni trenutek je zmotil nenaden hrup: s treskom so se odprla vrata in v sobo sta vdrla dva jezna možaka v grobih bledomodrih haljah in pasovih cruxwanske univerze, odrivajoč nebogljeno osebje, ki ju je skušalo zadržati.

»Zahtevava, da naju spustite zraven!« je tulil mlajši in tiščal čedni mladi tajnici komolec v vrat.

»Ha!« je vpil starejši, »kdo naju bo ustavil!« Pri tem je zrinil nekega mlajšega programerja na hodnik.

»Zahtevava, da nama ne morete preprečiti vstopa!« se je drl mlajši, čeprav je že bil čvrsto v pisarni in ga nihče ni skušal ustaviti.

»Kdo sta?« je vprašal Lunkwill in jezno vstal. »Kaj hočeta?«

»Jaz sem Majikthise!« je oznanil starejši.

»In jaz zahtevam, da sem Vroomfondel!« je rjovel mlajši.

Majikthise ga je pogledal. »Že v redu,« je jezno zagodrnjal, »tega ti ni treba zahtevati.«

»No, prav,« je tulil Vroomfondel in tolkel s pestjo po bližnji mizi. »Jaz sem Vroomfondel in to ni zahteva, ampak golo dejstvo! To, kar zahtevava, so gola dejstval«

»Ne, sploh ne!« je razdraženo zavpil Majikthise. »To je natanko tisto, česar ne zahtevava!«

Vroomfondel si ni vzel niti toliko časa, da bi zajel sapo. Takoj je obrnil ploščo, »Ne zahtevava golih dejstev! Kar zahtevava, so popolnoma negola dejstva. Zahtevam, da sem ali nisem Vroomfondel.«

»Kdo hudiča pa sta?« je vzkliknil besni Fook.

»Midva,« je razglasil Majikthise, »sva filozofa.«

»Ali pa tudi nisva,« je razgrajal Vroomfondel in grozeče nameril prst v programerja.

»Seveda sva,« je pribil Majikthise. »Čisto nesporno sva tu kot predstavnika Zedinjene zveze filozofov, modrecev, vedcev in drugih mislečih oseb in hočeva, da se ta stroj ugasne, in to pri priči!«

»V čem je problem?« je vprašal Lunkwill.

»Takoj ti bom povedal, bratec,« se je razvnel Majikthise. »Problem je v razmejitvi!«

»Zahtevava,« se je drl Vroomfondel, »da je razmejitev problem ali pa ni!«

»Vi z vašimi stroji lepo meljite številke,« je posvaril Majikthise, »za večne resnice bomo pa že mi poskrbeli, najlepša hvala. A te zanima, bratec, kako je s pravno platjo? Po zakonu je iskanje dokončnih odgovorov neodtujljiva pravica nas, delovnega misleštva. Naj tale mašina res najde odgovor - mi bomo pa ostali brez dela, kaj? Kakšen smisel ima, lepo prosim, da se mi celo noč preklamo, ali je Bog ali ga ni, če ta prekleta mašina zjutraj postreže z njegovo telefonsko številko?«

»Tako je,« je zavpil Vroomfondel, »zahtevamo čvrsto zakoličena področja dvoma in negotovosti!«

Nenadoma se je po sobi razlegel gromovniški glas.

»Mi dovolite majhno pripombo k zadevi?« je vprašal GlobokaMisel.

»Razglasili bomo stavko!« je kriknil Vroomfondel.

»Tako je!« je pritrdil Majikthise. »Imeli boste na vesti vsenarodno stavko filozofov!«

Nezaznavno brnenje je nenadoma močno poraslo, ker so se vključili razni basovski zvočniki, razporejeni po umirjeno rezljanih in lakiranih zvočnih omarah. Glas GlobokeMisli je dobil še večjo težo.

»Hotel sem samo reči,« je zagrmel, »da so moja vezja zdaj nepreklicno posvečena izračunu odgovora na dokončno vprašanje o Življenju, Vesolju in sploh Vsem —« Premolknil je, zadovoljno ugotovil, da ga vsi pozorno poslušajo, in nadaljeval nekoliko tiše: »Vendar bo ta program tekel kar nekaj časa.«

Fook je nestrpno pogledal na uro.

»Koliko?« je vprašal.

»Sedem in pol milijona let,« je povedal GlobokaMisel.

Lunkwill in Fook sta se mežikaje spogledala.

»Sedem in pol milijona let...!« sta vzkliknila v en glas.

»Da,« je oznanil GlobokaMisel, »saj sem povedal, da bom moral o tem malo razmisliti, ali ne? In zdi se mi, da bo tek tega programa neizogibno podžgal zanimanje javnosti za vsa področja filozofije. Vsakdo bo imel teorijo o tem, kakšen bo odgovor, ki ga bom objavil, in kdo bo požel sadove javnega zanimanja, če ne vi, filozofi? Če se boste le dovolj divje prerekali in zmerjali po bulvarskem tisku in si najeli dovolj spretne menažerje, se vam bosta do smrti cedila med in mleko. Kako se vama zdi?«

Filozofa sta zijala.

»Tristo hudičev,« je rekel Majikthise, »temu se pa res reče pamet. Si videl, Vroomfondel? Le zakaj nam nikoli ne pride na misel nič takega?«

»Kaj pa vem,« je v svetem spoštovanju zašepetal Vroomfondel, »mogoče imamo pretrenirane možgane, Majikthise.«

To rekoč sta se zasukala na petah in odkorakala skoz vrata naravnost v bleščečo prihodnost, ki je presegla njune najbolj divje sanje.





Šestindvajseto poglavje


»Ja, zelo poučno,« je rekel Arthur, ko mu je Slartibartfast v grobih potezah orisal to zgodbo, »samo ne razumem, kaj ima opraviti z Zemljo in mišmi in vsem tem.«

»To je šele prva polovica zgodbe, Zemljan,« je pojasnil starec. »Če te zanima, kaj se je zgodilo čez sedem in pol milijona let, na veliki Dan odgovora, mi dovoli, da te povabim v svojo delovno sobo, tam lahko vso stvar doživiš na sens—o—matičnem posnetku. Razen če se ne bi raje na hitro sprehodil po Novi Zemlji? Sicer se bojim, da je komaj na pol izdelana — nismo še utegnili zakopati umetnih dinozavrskih okostij v njeno skorjo, položiti moramo tudi še ves terciar in kvartar kenozojske dobe in...«

»Ne, hvala,« je rekel Arthur, »ne bi bilo čisto isto.«

»Ne,« se je strinjal Slartibartfast, »res ne bi bilo.« Obrnil je zračni voz in ga usmeril nazaj proti strašni steni.





Sedemindvajseto poglavje


Nered v Slartibartfastovi delovni sobi je spominjal na javno knjižnico po eksploziji. Ko sta vstopila, se je starec namrščil.

»Strašanska smola,« je rekel, »v enem od življenjskih sistemov je pregorela dioda. Ko smo skušali prebuditi čistilno službo, se je pokazalo, da so že trideset tisoč let mrtvi. Rad bi vedel, kdo bo zdaj pospravil trupla. Usedi se, prosim, tjale, da te priključim.«

Pomignil je Arthurju proti naslanjaču, ki je bil videti kot iz stegozavrovega prsnega koša.

»Iz stegozavrovega prsnega koša je,« je razložil starec in brskal pod vegastimi skladovnicami papirjev in risalnih naprav za nekakšnimi žicami. »Na,« mu je podal dva kosa pisane žice, »tole primi.«

Arthur ju je prijel in skozenj je prhnila ptica.

Visel je v zraku in bil še sam sebi neviden. Pod njim se je razprostiral čeden mestni trg, obrobljen z drevoredom, do kamor pa je neslo oko, so se vrstile stavbe iz belega betona, dokaj na široko grajene, vendar tudi že precej obrabljene, z razpokami in lisami od dežja. Sijalo je sonce, svež vetrič se je lovil v krošnjah dreves. Zdelo se je, da vse stavbe potihoma brnijo: najbrž zato, ker je bil trg z bližnjimi ulicami vred poln veselih in radovednih ljudi. Nekje je igrala godba, v vetru so plapolale zastave živih barv, skratka, bil je praznik.

Visoko v zraku in še brez telesa se je Arthur počutil zelo samotno, a še preden je lahko razmislil o tem, se je po trgu razlegel glas in poprosil navzoče, naj prisluhnejo.

Na živahno okrašenem govorniškem odru pred stavbo, ki je očitno gospodovala nad trgom, je nekdo spregovoril po zvočnikih.

»O ljudje, ki ste čakali v senci GlobokeMisli!« je vzkliknil. »Častivredni potomci Vroomfondela in Majikthisa, dveh največjih in najzanimivejših modrecev, kar jih je poznalo vesolje... Doba čakanja je minila!«

Razleglo se je navdušeno kričanje. V zrak so poleteli praporci, papirnati trakovi in pokalice. Ožje ulice so bile podobne stonogam, ki ležijo na hrbtu in divje mahajo z nožicami.

»Sedem in pol milijona let je čakala naša rasa na ta Veliki in, upajmo, razsvetljeni dan!« je vzkliknil govornik. »Dan odgovora!«

Vznesena množica je odgovorila z gromkim hura.

»Nikoli več,« je kričal mož, »nikoli več nam ne bo treba že navsezgodaj spraševati Kdo sem? Kaj je smisel mojega življenja? Je res pomembno v kozmičnem smislu, da vstanem in grem na delo? Enkrat za vselej bomo danes izvedeli preprost in jasen odgovor na vsa ta žgoča vprašanja Življenja, Vesolja in sploh Vsega!«

Množica je spet izbruhnila, Arthur pa je ugotovil, da drsi k enemu od veličastnih oken v prvem nadstropju stavbe, pred katero je bil oder.

Za trenutek ga je zajela panika, vendar je popustila takoj, ko je ugotovil, da je zajadral tudi skozi okensko steklo, ne da bi kaj čutil.

Nihče v sobi ni omenil njegovega čudnega prihoda, kar seveda ni čudno, saj ga sploh ni bilo tam. Počasi je uganil, da je doživljaj samo posnetek, ampak takšen, da se pred njim skrije celo šeststezni sedemdesetmilimetrski Vistavision.

Soba se je povsem ujemala s Slartibartfastovim opisom. Vseh sedem in pol milijona let so dobro skrbeli zanjo in jo vsakih sto let tudi redno očistili. Ultramahagonijeva miza je bila po robovih sicer malo obrabljena, tudi preproge so že nekoliko obledele, veliki računalnikov terminal na usnjeni površini mize pa se je še vedno veličastno bleščal, zleščen, kot bi bil šele od včeraj.

Pred njim sta spoštljivo sedela resno oblečena človeka.

»Čas je napočil,« je rekel eden, in Arthur je na veliko presenečenje opazil, da se je v zraku nad moževim grlom pokazala beseda. Pisalo je LOONQUAWL, črke so nekajkrat pomežiknile in izginile. Še preden je Arthur prebavil to uganko, je spregovoril drugi mož in nad njegovim grlom je pisalo PHOUCHG.

»Pred petinsedemdeset tisoč generacijami so naši predniki pognali ta program,« je dejal, »in po vsem tem času bova midva prva slišala računalnikov glas.«

»Srhljivo, če pomisliš, Phouchg,« je prikimal prvi, in Arthur se je zavedel, da gleda posnetek s podnaslovi.

»Prav midva sva tista,« je rekel Phouchg, »ki bova slišala odgovor na veliko vprašanje o življenju...!«

»In vesolju ...!« je dodal Loonquawl.

»In sploh vsem...!«

»Ššš,« je rekel Loonquawl in rahlo pomignil, »mislim, da bo GlobokaMisel spregovoril!«

Nastopil je trenutek napete tišine. Kontrolne plošče na terminalu so oživele. Lučke so se kot za poskus prižgale in spet ugasnila, potem pa so živahno zamigljale. Zvočni kanal je tiho zabrnel.

»Dobro jutro,« je spregovoril GlobokaMisel.

»Oo... Dobro jutro, o GlobokaMisel,« je živčno pozdravil Loonquawl, »ali imaš... ee, se pravi...«

»Odgovor za vaju?« ga je mogočno prekinil GlobokaMisel. »Da. Imam ga.«

Moža sta zadrgetala od nestrpnosti. Niso čakali zaman.

»Torej res obstaja?« je dahnil Phouchg.

»Obstaja,« je potrdil GlobokaMisel.

»Odgovor na vse? Na veliko vprašanje življenja, vesolja in sploh vsega?«

»Da.«

Za ta trenutek sta se moža pripravljala celo življenje. Bila sta posvečena, že ob rojstvu so ju določili za to nalogo — zdaj pa sta sopla in se zvijala kot neučakana otroka.

»In si ga pripravljen izreči?«

»Sem.«

»Zdaj?«

»Zdaj,« je pritrdil GlobokaMisel.

Obliznila sta si suhe ustnice.

»Čeravno nisem prepričan,« je dodal GlobokaMisel, »da vama bo všeč.«

»Ni važno!« je pohitel Phouchg. »Morava ga zvedeti! Zdaj!«

»Kar zdaj?« je vprašal GlobokaMisel.

»Ja! Zdaj...«

»V redu,« je dejal računalnik in se spet pogreznil v molk. Moža sta se živčno presedala. Napetost je bila neznosna.

»Res vama ne bo všeč,« je menil GlobokaMisel.

»Povej!«

»V redu,« je rekel GlobokaMisel. »Odgovor na veliko vprašanje...« »Ja...!«

»O življenju, vesolju in sploh vsem...« je rekel GlobokaMisel.

»Ja...!«

»Je...« GlobokaMisel je premolknil.

»Ja...?«

»Je...«

»Ja...!!!...?«

»Dvainštirideset,« je neskočno mirno in dostojanstveno oznanil GlobokaMisel.





Osemindvajseto poglavje


Dolgo časa nobeden ni spregovoril.

S kotičkom očesa je Phouchg lahko videl, kako doli na trgu rase napeto pričakovanje.

»Linčali naju bodo, kaj?« je zašepetal.

»Res sta imela težko nalogo,« je blago rekel GlobokaMisel.

»Dvainštirideset!« je zavpil Loonquawl. »To je vse, kar lahko poveš po sedmih milijonih let?«

»Zelo temeljito sem preveril,« je ugovarjal računalnik, »in to je popolnoma nedvomno pravi odgovor. Po mojem je problem drugje: zdi se mi, če naj bom popolnoma odkrit, da v resnici nikoli niste vedeli, kaj je vprašanje.«

»Kako? To je pač veliko Vprašanje! Dokončno vprašanje življenja, vesolja in sploh vsega tega!« je zabevskal Loonquawl.

»Saj,« se je strinjal GlobokaMisel z glasom nekoga, ki se je naučil prenašati bedake, »ampak kako se zares glasi?«

Moža sta obsedela brez besed, topo sta bolščala v računalnik in potem še drug v drugega.

»No, saj veš, vse pač...sploh vse...« je slabotno poskušal Phouchg »Točno!« je rekel GlobokaMisel. »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.«

»Od sile,« je zamrmral Phouchg, zagnal beležnico v kot in si otrl drobno solzo.

»Ampak poslušaj,« je rekel Loonquawl, »ali nama ne bi lepo prosim povedal tega vprašanja?«

»Dokončnega vprašanja?«

»Ja!«

»O življenju, vesolju in sploh vsem?«

»Ja!«

GlobokaMisel je malo razmislil.

»Zvito,« je priznal.

»Pa bi zmogel?« je zasopel Loonquawl.

GlobokaMisel je tuhtal še nekaj dolgih trenutkov.

»Ne,« je rekel odločno.

Moža sta se obupano sesedla.

»Lahko pa povem, kdo bi zmogel,« je povzel GlobokaMisel.

Oba sta se sunkovito obrnila k njemu.

»Kdo?« »Povej!«

Nenadoma je Arthur začutil, kako se mu ježijo lasje na neobstoječi glavi: počasi a nezadržno je drsel v računalnikov terminal. Komaj se je domislil, da je to le zoom, s katerim je skušal snemalec podčrtati dramatičnost trenutka.

»Kdo drug kot računalnik, ki bo prišel za menoj,« je oznanil GlobokaMisel z glasom, ki je bil že spet običajno recitatorski. »Računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov — pa vam bom vendar pripravil načrte zanj. Računalnik, ki bo zmogel ugotoviti tudi Vprašanje za Dokončni odgovor, računalnik, ki bo tako neskončno zapleten, da bo v operacijskem sistemu vključeval tudi oblike organskega življenja. Celo vi sami si boste nadeli drugačno zunanjo podobo in se preselili vanj, da bi usmerjali njegov deset milijonov let trajajoči program! Da! Napravil vam bom načrte zanj. In tudi krstil vam ga bom. Imenuje naj se ... Zemlja.«

Phouchg je debelo pogledal.

»Kakšno pusto ime,« je rekel in po vsem telesu so se mu pokazali globoki urezi. Tudi Loonquawl je nenadoma utrpel strašne rane od nikoder. Računalnikov terminal se je zvil in razpokal, stene so zamigetale in se sesule, cela soba je zletela navzgor v lastni strop...

Pred Arthurjem, ki je držal v rokah dve žici, je stal Slartibartfast.

»Konec traku,« je pojasnil.





Devetindvajseto poglavje


»Zaphod! Zbudi se!«

»Mmmmmvvverrrrr?«

»Daj, zbudi se.«

»Pustita me, za tole, kar počnem zdaj, sem res šef,« je zamomljal Zaphod in se zvalil na drugo stran, proč od glasov.

»A naj te brcnem?« je vprašal Ford.

»Če bi zelo užival,« je vzdihnil Zaphod zaspano.

»Ne bi.«

»Jaz tudi ne. A se potem splača? Nehaj me gnjaviti.« Zaphod se je zvil v klobčič.

»Dvojno porcijo plina je dobil,« je rekla Trillian, »ker ima dva sapnika.«

»In nehajta čvekati,« je dodal Zaphod, »že brez tega težko spim. Kaj pa je s temi tlemi? Kaj so tako trda in mrzla?«

»To je zlato,« je rekel Ford.

V enem samem baletnem poskoku je bil Zaphod pokonci in že je motril obzorje, kajti do tja so se na vse strani razprostirala zlata tla, popolnoma gladka in čvrsta. Bleščala so se kot... nemogoče je reči kaj, kajti nič se v vesolju ne blešči tako posebno kot planet iz suhega zlata.

»Kdo pa ga je spravil sem?« je vprašal Zaphod in debelo gledal.

»Le mirno kri,« je rekel Ford, »saj je samo katalog.«

»Kdo?«

»Katalog,« je pojasnila Trillian, »privid.«

»Kaj boš govorila!« je vzkliknil Zaphod, se vrgel na vse štiri in strmel v tla. Bezal je vanje in jih praskal. Zelo težka so bila in nekoliko mehka — lahko jih je razil z nohtom. In zelo rumena, zelo bleščeča. Ko je dahnil vanje, je dih odparel na tisti posebni značilni način, kakor odpari samo s suhega zlata.

»S Trillian sva že nekaj časa pokonci,« je rekel Ford. »Vpila sva in kričala, dokler ni nekdo prišel. Potem sva še kar vpila in tulila, dokler naju niso bili siti: prinesli so nama svoj planetni katalog, da se zamotiva, dokler ne bodo imeli časa za nas. Vse je samo sens—o—matic.«

Zaphod ga je poslušal z grenkobo.

»Ah, drek,« je rekel, »vržeta me iz mojih popolnoma krasnih sanj, da bi mi pokazala sanje nekoga drugega.« In je kujavo obsedel.

»Kaj pa so tiste doline tam?« je vprašal.

»Zaščitna znamka,« je povedal Ford. »Sva že pogledala.«

»Prej te nisva budila,« je rekla Trillian. »Na zadnjem planetu je bilo rib do kolen.«

»Rib?«

»Kaj češ? Nekaterim so všeč najbolj čudne stvari.«

»In pred tem,« je rekel Ford, »je bila platina. Precej puščobno. Pač pa se nama je zdelo, da ti bo tale všeč.«

Kamorkoli so se ozrli, povsod se je bleščalo morje rumene svetlobe.

»Prelepo,« je rekel Zaphod čemerno.

Na nebu se je v zelenem pokazala velika zaporedna številka. Zamigljala je in se spremenila, in ko so pogledali naokrog, se je spremenila tudi pokrajina.

Vsi hkrati so vrisnili »Uh!«

Morje je bilo škrlatno. Plaža, na kateri so se znašli, se je lesketala od drobnih rumenih in zelenih kamenčkov — najbrž strahovito dragocenih kamnov. V daljavi so mehko valovale gore z rdečimi vrhovi. In na obali je stala vrtna mizica iz masivnega srebra z načičkanim vijoličastim sončnikom in srebrnimi cofki.

Čez nebo se je razpel velikanski napis, ki je prekril zaporedno številko. Pisalo je Magrateja lahko zadovolji sleherni okus. Nič nam ni pod častjo.

Z neba se je spustilo s padali petsto čisto nagih lepotic.

Obala je v trenutku izginila in znašli so se na pomladnem travniku med kravami.

»Av!« je zajavkal Zaphod. »Moji možgani.«

»Bi se rad pogovoril o tem?« je vprašal Ford.

»Ja, seveda,« je rekel Zaphod. Vsi trije so posedli in se niso več menili za prizore, ki so se vrstili okoli njih.

»Tole sem premislil,« je dejal Zaphod. »Karkoli se je zgodilo z mojimi možgani, vse sem napravil sam. In napravil sem tako, da se ne bi pokazalo na vladnih izbirnih preskusih. Celo sam naj ne bi vedel nič o tem. Noro, kaj?«

Prikimala sta.

»Torej, sem si rekel, kaj je tako skrivnostno, da nisem smel nikomur izdati, ne galaktični vladi ne samemu sebi? Odgovora ne vem. Očitno. Sem pa uganil nekaj drobcev in jih sestavil. Kdaj sem se odločil, da kandidiram za predsednika? Kmalu po smrti Yoodena Vranxa. Se spomniš Yoodena, Ford?«

»Ja,« je prikimal Ford, »tisti tip, arkturski kapitan, ki sva ga spoznala še kot otroka. Bil je od sile. Kakšne nama je naložil, ko si vdrl v njegovo megatovornjačo. Je rekel, da si najbolj neverjeten otrok, kar jih pozna.«

»Kaj je bilo to?« je vprašala Trillian.

»Prazgodovina,« je zamahnil Ford, »še od takrat, ko sva bila mulca na Betelgezi. Arkturske megatovornjače so prenašale večino blaga med galaktičnim središčem in zunanjimi predeli. Betelgeški trgovski izvidniki so iskali tržišča, Arkturovci so jih pa preskrbovali. Strašanske težave so bile z gusarji, dokler jih niso pospravili v dordeliških vojnah, zato so imele megatovornjače najbolj fantastične ščite, kar si jih je izmislila galaktična znanost. Prave grdobe, te ladje, orjaške grdobe! Kadar so parkirale na orbiti, so zamračile sonce.

Zaphod se je zmislil, da bo eno ugrabil. In to s tri—jet—skuterjem, s takim za stratosfero, mule. Totalno noro, razumeš. Šel sem z njim zaradi stave: ker sem bil prepričan, da ne bo zmogel, in nisem hotel, da se prikaže s ponarejenim dokazom. In kaj se je zgodilo? Sedeva v ta tri—jet, ki ga je sfriziral v nekaj čisto drugega, preletiva v nekaj tednih tri parseke, vdreva v megatovornjačo, še zdaj mi ni jasno, kako, prikorakava na most z otroškimi pištolami v rokah in kar prosiva klofut. Kaj bolj norega pa še ne. Stalo me je enoletno žepnino. In za kaj? Za kopico klofut.«

»Kapitan je bil ta fantastični tip, Yooden Vranx,« je nadaljeval Zaphod. »Dal nama je jesti, piti — robo iz najbolj čudnih predelov Galaksije — in seveda dobro mero klofut, prav neverjetna dogodivščina. Potem naju je teleportiral nazaj, naravnost v najbolj zastraženo krilo betelgeškega državnega zapora. Blazno kul tip. Pririnil je do predsednika Galaksije.«

Zaphod je umolknil.

Pokrajina je postala mrakobna. Temne megle so se vlačile okrog njih in v mračnejših kotičkih so se nerazločno premikali slonovski obrisi. Zrak so od časa do časa pretrgali kriki izmišljenih bitij, ki jih morijo druga izmišljena bitja. Očitno je bilo dovolj kupcev, ki so jim takšne stvari všeč, da se je splačalo.

»Ford,« je tiho poklical Zaphod.

»Ja?«

»Tik preden je Yooden umrl, me je obiskal.«

»Kako? Tega mi nisi nikoli povedal.«

»Nisem.«

»Kaj pa ti je rekel? Zakaj te je obiskal?«

»Povedal mi je o Zlatem srcu. To, da jo ukradem, je bila njegova zamisel.«

»Njegova?«

»Ja,« je rekel Zaphod, »in edina možnost je bila ob slovesni splovitvi.«

Ford je nekaj časa zijal vanj, potem je izbruhnil v krohot.

»Hočeš reči,« je vprašal, »da si se dal izvoliti za galaktičnega predsednika samo zato, da bi ukradel ladjo?«

»Tako je,« je priznal Zaphod in se zarežal na način, ki bi večino ljudi spravil v oblazinjeno celico.

»Ampak zakaj?« je vrtal Ford. »Zakaj je tako važno, da jo moraš imeti?«

»Pojma nimam,« je rekel Zaphod, »ampak če bi zavestno vedel, zakaj je tako pomembna in čemu jo potrebujem, potem bi se to pokazalo na izbirnih preiskavah in bi me že tam izvrgli. Mislim, da mi je Yooden povedal precej stvari, ki so še vedno zaklenjene.«

»Torej si zaradi pogovora z Yoodenom šel in se malo popekel po možganih?«

»Hudičevo namazan jezik je imel.«

»Že, Zaphod, stara sablja, ampak lahko bi bolje pazil nase.«

Zaphod je skomignil z rameni.

»Mislim, ali se ti res čisto nič ne sanja, kaj bi bilo za vsem tem?« je vprašal Ford.

Zaphod je napeto premišljal in videti je bilo, da ga napadajo sence dvoma.

»Ne,« je rekel nazadnje, »kaže, da dobro čuvam svoje skrivnosti pred seboj. Je pa res,« je dodal po premisleku, »da se popolnoma razumem. Ne bi si zaupal niti toliko, kot je črnega za nohtom.«

Naslednji trenutek je izpuhtel še zadnji planet iz kataloga in vrnili so se na prava čvrsta tla.

Sedeli so v plišasti sprejemnici, polni steklenih mizic in diplom za dosežene uspehe.

Visok Magratejec je stal pred njimi.

»Miši vas bosta zdaj lahko sprejeli,« je dejal.





Trideseto poglavje


»Tako torej,« je rekel Slartibartfast, medtem ko je brez posebnega navdušenja pospravljal strašansko zmedo v svoji delovni sobi. Z vrha kupa je pobral list papirja in ker ni našel ustreznejšega mesta, ga je spet odložil na kup, ki se je pri priči sesul. »GlobokaMisel je pripravil načrte za Zemljo, mi smo jo zgradili, vi pa ste živeli na njej.«

»In Vogoni so prišli in jo uničili pet minut pred iztekom programa,« je dodal Arthur, ne brez grenkobe.

»Saj,« je prikimal starec in se nemočno razgledoval po sobi. »Deset milijonov let načrtov in dela je šlo v nič. Deset milijonov let, Zemljan ... si lahko predstavljaš takšno razdobje? Cela galaktična civilizacija bi lahko petkrat zrasla iz enega samega črva. Tako pa je konec.« Umolknil je.

»To, vidiš, je birokracija,« je navrgel.

»Veste,« je zamišljeno pričel Arthur, »s tem postane marsikaj bolj jasno. Vse življenje me že spremlja čuden nerazložljiv občutek, da se krog mene nekaj dogaja, nekaj velikega, celo bizarnega, pa mi nihče ničesar ne pove.«

»Ne,« ga je zavrnil starec, »to je čisto navadna preganjavica. Vsakdo v vesolju jo ima.«

»Vsakdo?« se je zavzel Arthur. »No, če jo ima vsak, potem nemara le nekaj pomeni! Kaj pa, če je nekje zunaj vesolja, ki ga poznamo...«

»Mogoče. Pa kaj?« je zamahnil Slartibartfast, še preden se je Arthur preveč razvnel. »Mogoče sem samo prestar in preutrujen,« je dodal, »ampak možnost, da bi odkril, kaj je res na stvari, se mi je vedno zdela obupno majčkena. Po mojem je najbolje, če pusti človek občutke pri miru in pazi, da ima vedno dovolj dela. Poglej mene: projektiram obale. Za Norveško sem dobil celo nagrado.«

Pobrskal je po kupu navlake in izvlekel velik kos prozorne plastike, v katerega je bilo vtisnjeno njegovo ime in obris Norveške.

»Ali je v tem kaj smisla?« je povzel. »Doslej ga še nisem odkril. Vse življenje sem delal fjorde. Za kratek čas pridejo v modo in mi prinesejo pomembno nagrado.«

Obrnil je trofejo v roki, zmignil in jo brezskrbno zalučal v kot, vendar ravno toliko brezskrbno, da je padla na nekaj mehkega.

»V tej nadomestni Zemlji, ki jo gradimo, so mi dali Afriko, in seveda jo opremljam s fjordi: ker so mi pač pri srcu in ker sem staromoden in se mi zdi, da dajo kontinentu nekaj baročne ljubkosti. In potlej mi očitajo, da ni dovolj ekvatorialna. Ekvatorialna!« Votlo se je zasmejal. »Pa kaj! Že res, da je znanost dosegla nekaj lepih reči, ampak še zmeraj sem rajši srečen, kot da bi imel prav.«

»In ste srečni?«

»Ne. Saj to je tisto, kjer gre vse v maloro.«

»Skoda,« je rekel Arthur sočutno. »Drugače bi bil to čisto dober življenjski slog.«

Nekje na zidu je pomežiknila lučka.

»Pridi,« je ukazal Slartibartfast, »k mišim moraš. Tvoj prihod na planet je zbudil precejšnjo pozornost. Kolikor sem razumel, ga že slavijo kot tretji najneverjetnejši dogodek v zgodovini vesolja.«

»In kaj sta bila prva dva?«

»Oh, najbrž samo naključji,« je brezbrižno rekel Slartibartfast. Odprl je vrata in ga počakal.

Arthur se je še enkrat ozrl po sobi in potem še nase, na prepotena in pomečkana oblačila, v katerih je v četrtek zjutraj ležal v blatu.

»Očitno imam strašanske težave s svojim življenjskim slogom,« je zamrmral.

»Oprosti?« je blago vprašal starec.

»Nič, nič,« je pohitel Arthur, »samo majčkena šala.«





Enaintrideseto poglavje


Seveda je znano, da nebrzdan jezik lahko stane človeka življenje, vendar se pogosto ne zavedamo vseh razsežnosti tega vprašanja.

V trenutku na primer, ko je Arthur spregovoril »Očitno imam strašanske težave s svojim življenjskim slogom,« se je v tkivu časovno—prostorskega kontinuuma odprla čudna razpoklina, skozi katero so njegove besede poletele daleč nazaj v čas in prek domala neskončnih razsežij prostora do daljne galaksije, kjer so bila nenavadna in bojevita bitja na robu strašne medzvezdne vojne.

Sovražna voditelja sta se še poslednjič sestala.

Nad konferenčno mizo je legla moreča tišina, ko je poveljnik Vl'hurgov, sijajen v črnih, z dragulji posutih kratkih bojnih hlačah, napeto strmel v voditelja G'gugvunttov, ki mu je čepel nasproti v oblaku sladkodišeče zelene pare. Grozeč z milijonom vitkih, pošastno oboroženih zvezdnih križark, ki so čakale, da na njegov ukaz razsejejo električno smrt, je zahteval, naj zločesti stvor prekliče besede, s katerimi je bil pravkar omenil njegovo mater.

Stvor se je zvijal v zoprnih parah, ko so čez mizo priplavale besede Očitno imam strašanske težave s svojim življenjskim slogom.

Nesreča je hotela, da so te besede v jeziku Vl'hurgov najbolj grozovita žalitev, kar si jih je mogoče misliti, in tako je bila strašna, stoletja trajajoča vojna neizogibna.

Čez čas, kajpak — potem ko je bila v nekaj tisoč letih galaksija zdesetkana — so ugotovili, da je bila vse skupaj pošastna pomota. Nasprotni ladjevji sta na hitro uredili peščico preostalih navzkrižij in sklenili, da združeno napadeta našo Galaksijo, ki so jo neizpodbitno prepoznali za počelo krvave žalitve.

Naslednjih tisoč let so mogočne ladje plule skoz prazne širjave vesolja in se končno z rezkim tuljenjem pognale nad prvi planet ob svoji poti - po naključju je bila to Zemlja - kjer je zaradi neznanske pomote v računih celotno ladjevje pogoltnil majhen kužek.

Vsem, ki preučujejo zapleteno protiigro vzrokov in posledic v zgodovini vesolja, je jasno, da se take stvari dogajajo neprenehoma in da jih z ničimer ni mogoče preprečili.

»To je življenje,« pravijo.

Kratek skok z zračnim vozom in že sta bila Arthur in stari Magratejec pred velikimi vrati. Izstopila sta, jih odprla in se znašla v sprejemnici, polni steklenih mizic in diplom. Skoraj pri priči je posvetila tudi lučka nad nasprotnimi vrati in odkorakala sta skoznje.

»Arthur! Torej si na varnem!« je vzkliknil glas.

»Sem res?« je vprašal presenečeni Arthur. »Oh, dobro.«

Svetloba v prostoru je bila pridušena, zato je potreboval nekaj časa, da je prepoznal Forda, Trillian in Zaphoda. Sedeli so za veliko mizo, obloženo z eksotičnimi jedmi, tujimi sladkomesninami in čudaškimi sadeži, in se na vse pretege basali.

»Kaj pa je bilo z vami?« se je pozanimal Arthur.

»No,« je rekel Zaphod in zgrabil kost z obilico pečenega mišičevja, »naši gostitelji so nas zaplinili, nam odpihnili pamet in se sploh čudaško vedli, zdaj pa se skušajo odkupiti s tem krasnim kosilom. Na,« je rekel in potegnil iz sklede kos zlokobno dišečega mesa, »kotlet iz vegovskega nosoroga. Blazno dober, če slučajno maraš te stvari.«

»Gostitelji?« se je začudil Arthur. »Kakšni gostitelji? Nikogar ne vidim...«

Droben glasek je dejal: »Dobrodošlo h kosilu, zemeljsko bitje.«

Arthur se je razgledal in nenadoma zajavknil.

»Uh! Miši so na mizi!«

Zavladala je zadrega in vsi so ga zabodeno gledali.

On pa je strmel v beli miški, ki sta sedeli v nekakšnih kozarcih za viski. Začutil je tišino in se ozrl po tovariših.

»Oh!« je rekel, ko se mu je posvetilo. »Oh, oprostite, nisem pričakoval...«

»Naj te predstavim,« mu je Trillian segla v besedo. »Arthur, to je mišek Benko.«

»Zdravo!« je rekla ena od mišk. Z brki se je dotaknila nečesa, kar je rabilo za kontrolno ploščo, in kozarec se je premaknil malo naprej.

»In to je mišek Franko.«

»Me veseli,« je rekla druga miška in storila podobno kot prva.

Arthur je zijal.

»A nista to...?«

»Ja,« je pokimala Trillian, »to sta miški, ki sem ju pripeljala z Zemlje.«

Pomenljivo ga je ošinila in Arthurju se je zdelo, da je opazil neznaten skomig.

»Mi lahko podaš tistole skledo z gratiniranim arkturskim megaoslom?« je zaprosila.

Slartibartfast je vljudno pokašljal.

»Khhm, oprostite,« je začel.

»Ja, hvala, Slartibartfast,« ga je ostro ustavil mišek Benko, »lahko greš.«

»Kako? O... no, že dobro,« je rekel starec nekoliko osuplo, »se pravi, grem pač nazaj na delo in napravim še fjord ali dva.«

»Ah, to pravzaprav sploh ne bo potrebno,« je rekel mišek Franko. »Vse kaže, da nove Zemlje ne bomo več potrebovali.« Pomežiknil je z rožnatimi očki. »Vsaj ne zdaj, ko smo našli domorodca, ki je bil tam še zadnje sekunde, preden so planet uničili.«

»Kaj?« je kriknil Slartibartfast ves prepaden. »Saj ne mislite resno! Tam imam tisoč ledenikov, ki čakajo, da se zavalijo čez Afriko!«

»Potem se ti pa splača vzeti kratek dopust, da se še malo posmučaš po njih, preden jih boš razmontiral,« ga je ledeno zavrnil Franko.

»Dopust za smučanje!« je kričal starec. »Ti ledeniki so umetnine! Elegantne oblike, vitki seraki, veličastne globoke poči! Bogokletno bi se bilo smučati po takih umetninah!«

»Hvala, Slartibartfast,« je odločno rekel Benko. »To bi bilo

vse!«

»Razumem, gospod,« je hladno odvrnil starec, »najlepša hvala. Torej zbogom, Zemljan,« je rekel Arthurju, »upam, da se ti bo življenjski slog uredil.«

S kratkim nagibom glave je pozdravil ostalo družbo in žalosten odkorakal.

Arthur je strmel za njim in ni vedel, kaj naj reče.

»Zdaj pa na posel,« je rekel Benko.

Ford in Zaphod sta trčila s kozarcema.

»Na posel!« sta vzkliknila.

»Oprostita?« je rekel Benko.

Ford se je ozrl po družbi.

»Brez zamere, mislil sem, da ste izrekli zdravico,« je pojasnil.

Miška sta nestrpno cepetala v steklenih vozilcih. Ko sta se pomirila, se je Benko pomaknil naprej in ogovoril Arthurja.

»Torej, zemeljsko bitje,« je rekel, »položaj je na kratko takle. Kot veš, smo zadnjih deset milijonov let bolj ali manj vodili tvoj planet, da bi odkrili to trapasto stvar, ki se ji reče Dokončno vprašanje.«

»Zakaj?« je ostro vprašal Arthur.

»Ne — tudi na tega smo že pomislili,« je vskočil Franko, »pa se ne sklada z odgovorom. Zakaj? — Dvainštirideset... vidiš, ne gre.«

»Ne,« ga je zavrnil Arthur, »hotel sem reči, čemu ste to počeli?«

»Ah, že razumem,« je rekel Franko. »No, proti končuje bila najbrž samo še navada, če sem grobo odkrit. In prav v tem je bolj ali manj problem — vsega skupaj nam je do grla in ob misli, da bi samo zaradi teh preglotanih Vogonov morali še enkrat od kraja, me prime na hlipke—hlopke, če razumeš, kaj mislim. Golo srečno naključje je hotelo, da sva z Benkom končala najino nalogo nekaj prej in si privoščila še kratke počitnice, preden sva se s pomočjo tvojih prijateljev prebila nazaj na Magratejo.«

»Magrateja je mostišče do naše dimenzije,« je vskočil Benko.

»In tu,« je nadaljeval njegov mišji tovariš, »sva dobila ponudbo — precej zajetno mastno pogodbo za zabavno oddajo o mačkah na 5—D in za predavateljsko turnejo po domačih dimenzijah. Reči moram, da naju zelo mika.«

»Naju bi tudi, kaj, Ford?« je pohitel Zaphod.

»Uh,« je rekel Ford, »planil bi ko strela.«

Arthur ju je gledal in ugibal, kaj imata za bregom.

»Morava pa dostaviti rezultate, razumeš,« je pojasnil Franko. »Hočem reči, v skrajnem smislu še vedno iščeva Dokončno vprašanje, takšno ali drugačno.«

Zaphod se je nagnil k Arthurju.

»Razumeš,« mu je dopovedoval, »lahko se sicer prav lagodno in kul usedeta pred kamere in mimogrede navržeta, da vesta odgovor na problem življenja, vesolja in sploh vsega tega, saj veš, ampak če morata nazadnje priznati, da je to dvainštirideset, bo oddaja najbrž hudo kratka. Nobene iztočnice nimata, razumeš.«

»Potrebujeva nekaj, kar se dobro sliši,« je povedal Benko.

»Nekaj, kar se dobro sliši!« je vzkliknil Arthur. »Dokončno vprašanje, ki se dobro sliši? In to spod mišjih brk?«

Miški sta se našopirili.

»No, razumeš, saj sem za idealizem,« je začel Franko, »za dostojanstvo čiste znanosti, za iskanje resnice v vseh njenih oblikah. Ampak bojim se, da je nekje za vsem skupaj točka, ko posumiš, da je edina prava resnica, če sploh obstaja, to, da je cela multidimenzionalna neskončnost vesolja skoraj gotovo v rokah nekakšnih manijakov. In če moram izbirati, ali naj zabijem še deset milijonov let, da to ugotovim, ali pa preprosto zgrabim mošnjo z denarjem in jo pobrišem, potem sem vedno za zdravo razgibavanje.«

»Ampak...« je začel Arthur obupano.

»Hej, Zemljan, daj si vendar dopovedati,« ga je prekinil Zaphod. »Ti si zadnji rod členov v tem računalniškem sistemu in bil si tam do trenutka, ko so planet naložili na čevelj, ne?«

»Ee...«

»Torej so bili tvoji možgani organski del programa,« je nadaljeval Ford, po lastni presoji prav bistro.

»Hm,« je rekel Arthur nejeverno. Ni pomnil, da bi se bil kdaj čutil organski del česarkoli. Prav v tem je vedno videl eno svojih poglavitnih težav.

»Z drugimi besedami,« je sklenil Benko in prikrmaril nenavadno vozilce prav do Arthurja, »obstaja precejšna možnost, da je sestav vprašanja zapisan v zgradbi tvojih možganov — zato bi to rada odkupila.«

»Kaj, vprašanje?« se je začudil Arthur.

»Ja,« sta rekla Ford in Trillian.

»Za kup denarja,« je dodal Zaphod.

»Ne, ne,« je rekel Franko, »možgane hočeva odkupiti.«

»Kaj!?«

»No, kdo jih bo pa pogrešal?« je vprašal Benko.

»Razumel sem, da bosta možgane elektronsko odčitala,« je ugovarjal Ford.

»Saj,« je pokimal Franko, »samo prej jih morava dobiti ven. Treba jih je preparirati.«

»Namočiti,« je pojasnil Benko.

»Presoliti.«

»Hvala lepa!« je zavpil Arthur in v grozi odrinil stol.

»Saj bi lahko vstavili druge,« mu je trezno zagotavljal Benko, »če se ti to zdi tako pomembno.«

»Ja, elektronske,« se je strinjal Franko, »najcenejši model bi zadoščal.«

»Najcenejši model!« je zatulil Arthur.

»Seveda,« se mu je zlobno zarežal Zaphod, »moral bi ga naučiti samo Kaj? in Ne razumem in Kje imate čaj? — kdo bi sploh opazil razliko?«

»Kaj?« je kriknil Arthur in se še bolj odmaknil.

»No, vidiš?« je rekel Zaphod in takoj nato zatulil od bolečine zaradi nečesa, kar mu je v tem trenutku storila Trillian.

»Jaz bi opazil,« je zavpil Arthur.

»Ne, ne bi,« je rekel mišek Franko, »saj bi te tako programirali.«

Ford se je napotil k vratom. »Žal mi je, stari sablji,« je rekel, »kaže, da s kupčijo ne bo nič.«

»O, pa bo,« sta zagrozili miši in njuna piskajoča glaska sta zgubila vso milino. S tankim cviljenjem sta se stekleni vozilci dvignili v zrak in šinili proti Arthurju, ki se je brez moči in pameti opotekel v kot.

Trillian ga je v obupu zgrabila za roko in ga skušala odvleči k vratom, ki sta jih Ford in Zaphod na silo odpirala, toda Arthur je obvisel kot mrtev — kot da sta ga mišja letalca hipnotizirala.

Zavpila je nanj, pa je samo zijal.

S krepkim potegom sta Ford in Zaphod le odsunila vrata. Zunaj je stala majhna gruča grdavšastih dedcev, samih magratejskih težakov. Grdi niso bili samo oni, tudi medicinska oprema, ki so jo tovorili, je bila vse prej kot ljubka. Pognali so se v napad.

Arthurju je torej grozilo, da mu odprejo glavo, Trillian mu ni mogla pomagati, Forda in Zaphoda pa je čakal spopad s tolpo silakov, ki so bili vsi precej težji in precej bolje oboroženi.

Kakorkoli obrnemo, prava sreča je bila, da so v tem trenutku oglušujoče zatulile vse alarmne naprave na planetu.





Dvaintrideseto poglavje


»Napad! Napad!« so tulili zvočniki po vsej Magrateji. »Sovražna ladja pristala na planetu. Oborožen vdor v območju 8A. Zavzemite obrambne položaje!«

Miška sta slabe volje vohljala po drobcih svojih steklenih vozile.

»Prekleto,« je zamrmral Franko, »toliko hrupa zaradi dveh funtov Zemljanovih možganov.« Tekal je naokrog, divje streljal z rožnatimi očki, svileni beli kožušček pa mu je prasketal od elektrike.

»Preostane nama le,« je rekel Benko, ki je čepel na tleh in si zamišljeno gladil brke, »da poneveriva vprašanje. Da si izmisliva nekaj ustreznega.«

»Težaško,« je menil Franko. Pomislil je. »Kako se ti zdi Kaj je rumeno in nevarno?«

Benko je malo potuhtal.

»Ne, ni dobro,« je rekel. »Ne sklada se z odgovorom.«

Nekaj sekund sta molčala.

»No, pa tole,« je rekel Benko. »Kaj dobiš, če pomnožiš šest in sedem?«

»Ne, ne, preveč dobesedno, preveč suhoparno,« je zmajal Franko, »ne bi vžgalo.«

Spet sta se zamislila.

Potem je Franko rekel: »Kaj pa Koliko cest mora prehoditi človek?«

»Ah!« je vzkliknil Benko. »To se sliši obetavno!« Malo je povaljal stavek po jeziku. »Ja,« je sklenil, »odlično! Zelo tehtno, pa vendar ne utesnjuje z določnim pomenom. Koliko cest mora prehoditi človek? Dvainštirideset. Sijajno, res sijajno, s tem jih pa bova. Franko, glavna sva!«

In sta od veselja zaplesala.

Zraven je ležalo nekaj grdavšastih dedcev, ki so jih dobili po glavi z zelo težkimi nagradnimi pokali.

Pol milje proč so štiri postave sopihale po hodniku in iskale izhod. Pritekle so v veliko dvorano z računalniki in se hlastno razgledovale.

»V katero smer, Zaphod?« je vprašal Ford.

»Po občutku bi rekel sem dol,« je pokazal Zaphod in stekel na desno med zidom in računalniškimi omarami, drugi pa za njim. Na lepem ga je zaustavil curek energije iz kill—o—zapa, ki je zaprasketal v zraku nekaj palcev pred njegovim nosom in scvrl košček zidu.

Glas po megafonu je rekel: »OK, Beeblebrox, ostani, kjer si. Obkoljen si.«

»Policaji!« je siknil Zaphod in se čepe obrnil. »Bi zdaj ti poskusil srečo, Ford?«

»V redu. Sem!« se je odločil Ford in pognali so se po prehodu med stenama računalniških omar.

Na koncu prehoda se je pokazala do zob oborožena postava v vesoljski obleki in mahala z zlokobnim kili—o—zapom.

»Nočemo te ustreliti, Beeblebrox!« je zavpila.

»Meni je prav,« je zavpil nazaj Zaphod in se vrgel v široko vrzel med dvema procesnima enotama.

Drugi so se stlačili za njim.

»Dva sta,« je rekla Trillian. »Ujela sta nas.«

Stisnili so se k tlom med veliko omaro in zidom.

Zadrževali so sapo in čakali.

Zrak so razklali energijski sunki. Policaja sta jih zasula z ognjem.

»Oho, streljajo na nas,« je ugotovil Arthur, zvit v klobčič. »Sem pa razumel, da nimata tega namena.«

»Ja, tudi meni se je zdelo, da sta rekla tako,« je potrdil Ford.

Zaphod je za nevarno dolgo sekundo pomolil glavo na piano.

»Kaj nista rekla, da ne bosta streljala na nas!« je zavpil in se spet skril.

Čakali so.

Čez nekaj trenutkov je glas dejal: »Veste, ni lahko biti policaj!«

»Kaj pravi?« je prepadeno zašepetal Ford.

»Da ni lahko biti policaj.«

»Že, ampak to je njegov problem, ne?«

»Bi rekel.«

»Poslušajta,« je zavpil Ford, »mislim, da imamo čisto dovolj lastnih težav, posebno kadar streljata na nas; če nas ne bi morila še s svojimi problemi, bomo vsi skupaj laže shajali!«

Spet tišina, nato megafon.

»Poslušaj, poba,« je začel glas, »nikar ne misli, da imaš opravka z zabitim, kavbojsko razpoloženim idiotom z nizkim čelom, majhnimi prašičjimi očmi in zavozlanim jezikom. Tu sva dva inteligentna in čuteča tipa, ki bi vam bila najbrž kar všeč, če bi se dobili kje v družbi! Nisem tiste vrste, ki gre in brez zveze pobija ljudi, da se potlej baha po oguljenih policijskih barih, tako kot določeni policaji, za katere bi lahko navedel tudi imena! Jaz grem in brez zveze pobijam ljudi, potem pa s tem ure in ure težim svoji punci!«

»In jaz pišem romane!« je dodal drugi. »Sicer še nobenega nisem objavil, ampak zato vas svarim, da sem prav neemaaaarneee volje!«

Ford je debelo pogledal. »Kakšna tipa pa sta to?« je vprašal.

»Pojma nimam,« je rekel Zaphod, »skoraj sta mi ljubša, kadar streljata.«

»A boste torej lepo prišli ven,« je spet zavpil eden od policajev, »ali vas morava podminirati?«

»In kaj bi rajši videla?« je zavpil Ford.

Čez milisekundo je zrak spet zacvrčal; kili—o—zapa sta tolkla v računalniški blok pred njimi.

Neznosni trušč je trajal nekaj sekund.

Za pojemajočimi odmevi je zavladala tišina.

»Ste še tam?« je zavpil eden od policajev.

»Ja,« so zavpili nazaj.

»Prav nič nisva uživala pri tem,« je zavpil drugi policaj.

»Se nam je zdelo,« je zavpil Ford.

»Poslušaj, Beeblebrox, in to dobro!«

»Zakaj?« je zavpil Zaphod.

»Ker bo to, kar ti bom povedal,« je zavpil policaj, »zelo inteligentno in zanimivo in tudi humano! Torej — ali se predate in pustite, da vas malo prebunkava, seveda ne preveč, ker sva odločna nasprotnika odvečnega nasilja, ali pa odpihneva v zrak ves planet in z njim nemara še dva ali tri, ki sva jih opazila na poti sem!«

»Saj to je noro!« je zavpila Trillian. »Tega gotovo ne bi storila.«

»O, pa bi,« je zavpil policaj. »No, a ne bi?« je vprašal tovariša.

»Bi, bi, brez pardona,« je zavpil drugi.

»Ampak zakaj?« je hotela vedeti Trillian.

»Ker so stvari, ki jih moraš storiti, tudi če si razsvetljen liberalen policaj, ki si je popolnoma na jasnem o rahločutnosti in teh rečeh!«

»Ne morem verjeti,« je zamrmral Ford in zmajeval z glavo.

»A užgeva še malo?« je zavpil policaj svojemu tovarišu.

»Ja, pa dajva.«

Sledila je nova toča električnega ognja.

Vročina in trušč sta bila nepopisna. Računalniški blok se je začel sesedati. Sprednja plošča se je že skoraj popolnoma stopila in debeli potočki staljene kovine so se vili proti preganjancem. Še bolj so se stisnili k steni in čakali konca.





Triintrideseto poglavje


Pa konca še ni bilo, vsaj tokrat ne.

Naenkrat je streljanje prenehalo in nenadno tišino je poudarilo le nekakšno zadušeno grgranje, za njim pa dva zamolkla udarca.

Četverica se je spogledala. »Kaj je bilo to?« je vprašal Arthur. »Prenehala sta,« je zmignil Zaphod. »Zakaj?«

»Kaj vem! A bi rad, da grem in vprašam?«

»Ne.«

Čakali so.

»Hej?« je zavpil Ford.

Nobenega odgovora.

»Čudno.«

»Mogoče je past.«

»Toliko pameti pa nimata.«

»Kaj sta bila tista udarca?«

»Nimam pojma.«

Še nekaj sekund so čakali.

»Dobro,« je rekel Ford, »grem pogledat.«

Pogledal je ostale.

»Kaj nihče ne bo rekel Ne, ne smeš, bom šel rajši jaz?« Odkimali so.

»No, saj,« je rekel in vstal. Prvi trenutek se ni zgodilo nič.

Tudi čez trenutek ali dva ne. In še potem ne. Ford je napenjal oči, da bi predrl gosti dim, ki se je vil iz računalnika. Previdno je stopil na čistino. Še vedno se ni nič zgodilo.

Dvajset sežnjev proč je medlo razločil policaja v vesoljski obleki. Ležal je na tleh. Dvajset sežnjev v nasprotno smer je ležal njegov tovariš. Nikjer ni bilo videti nikogar drugega.

To se je zdelo Fordu izjemno čudno.

Počasi se je ves napet približal. Truplo je s svojo negibnostjo učinkovalo kar pomirljivo — in takšno je tudi ostalo, ko je iztegnil nogo in stopil na kili—o—zap, obešen čez mlahave prste.

Sklonil se je in pobral orožje. Nič ga ni oviralo.

Policaj je bil prav razločno mrtev.

Na hitro ga je preiskal. Bil je s Kapa Blagulona — se pravi bitje, ki diha metan in lahko preživi v sicer redkem kisikovem ozračju Magrateje samo z vesoljsko obleko.

Očitno je razneslo mali računalnik za oskrbo življenjskih funkcij v njegovem nahrbtniku.

Ford si je stvar podrobneje ogledal. V sili so imeli ti miniaturni računalniki v osebni opremi polno podporo glavnega računalnika na ladji, s katerim so bili povezani po sub—eta. Sistem je bil zanesljiv v vseh okoliščinah, razen če je razpadla povratna zanka, kar pa je nepredstavljivo.

Pohitel je k drugi negibni postavi in odkril, da se mu je pripetila ista nemogoča možnost, verjetno celo hkrati.

»Pobrišimo jo iz te luknje,« je predlagal Zaphod. »Če je tisto, kar naj bi bil iskal, res tu, naj tu kar ostane.« Pograbil je drugi kili—o-zap, požgal z njim čisto nedolžen knjigovodski računalnik in se zapodil na hodnik, vsi drugi pa za njim. Skoraj je požgal še zračni voz, ki jih je čakal nekaj sežnjev proč.

Bil je prazen, toda Arthur je prepoznal Slartibartfastov voz.

Na skromni kontrolni plošči je bil pripet listek z veliko puščico, ki je kazala k enemu od gumbov.

Pisalo je Še najbolje bi bilo pritisniti na ta gumb.





Štiriintrideseto poglavje


Vozilo se je pognalo po jeklenih hodnikih s hitrostjo, ki je presegala R17, in jih pripeljalo na površje. Planet je mrlel v jutranjem mraku, nad njim je spet lebdela pošastna siva svetloba.

R je mera za hitrost, ki je definirana kot smiselna potovalna hitrost glede na voznikovo zdravje in duševno počutje ter s pogojem, da ne bo zamudil več ko pet minut. Količina je torej skoraj neskončno odvisna od okoliščin, saj se prva dva faktorja ne spreminjata le s hitrostjo kot absolutnim pojmom, temveč tudi z zavestjo o tretjem faktorju. Če te formule ne obvladamo s potrebno umirjenostjo, lahko povzroči hud stres, čire na želodcu in celo smrt.

R17 sicer ni vnaprej določena hitrost, je pa brez dvoma mnogo prevelika.

Zračni voz je šinil po zraku z R17 in še več ter jih odložil pri ladji Zlato srce, ki je štrlela iz zmrzle pokrajine kot obeljena kost. Potem je pri priči zdrvel v smer, od koder jih je pripeljal, bržkone po nujnih opravkih.

Drgetaje je četverica stala pred svojo ladjo.

Zraven nje je stala druga ladja.

Bila je policijska, s Kapa Blagulona, podobna napihnjenemu morskemu psu, sivozelena in posuta s črnimi šablonastimi črkami različnih velikosti in stopenj neprijaznosti. Vsakomur, ki se jih je potrudil brati, so črke naznanjale, odkod je ladja, kateremu policijskemu oddelku je dodeljena in kje se priključijo glavni vodi.

Bila je nenaravno tiha in temna, preveč celo za ladjo, katere posadka se je zadušila v zadimljeni dvorani več milj pod površjem. To je ena tistih čudnih stvari, ki se jih ne da razložiti ali definirati: človek čuti, kdaj je ladja popolnoma mrtva.

Ford je to čutil in vse se mu je zdelo še bolj skrivnostno: ladja in dva policaja, vsi mrtvi brez vzroka. Po njegovih izkušnjah se v vesolju take stvari ne dogajajo.

Ostali trije so čutili enako, ampak še bolj so občutili bridki mraz. Kot bi jih napadla akutna neradovednost, so se pobrali v Zlato srce.

Le Ford je ostal zunaj in si ogledoval blagulonsko ladjo. Nameril se je okoli nje in se skoraj spotaknil ob negibno jekleno postavo, ki je ležala z obrazom v mrzlem prahu.

»Marvin!« je vzkliknil. »Kaj pa počneš?«

»Nič se ne trudi, da bi me opazil, prosim,« je pridušeno zamomljalo.

»Pa kaj je s tabo, kovinko?« je vprašal Ford.

»Zelo sem zamorjen.«

»Zakaj?«

»Ne vem,« je rekel Marvin. »Nisem vprašal.«

»Zakaj pa ležiš z obrazom v prahu?« ga je vprašal Ford in drgetajoč počepnil k njemu.

»Zelo učinkovit način, da se počutiš bedno,« je razložil Marvin. »Nikar se ne delaj, da rad govoriš z mano, vem, da me sovražiš.«

»Prav nič te ne.«

»O pa me, vsi me. To je del zgradbe vesolja. Da le z nekom spregovorim, že me sovraži. Še roboti me sovražijo. Če se ne zmeniš zame, se bom mogoče kar razblinil.«

Skobacal se je na noge in mu odločno obrnil hrbet.

»Tale ladja me je sovražila,« je dodal potrto in zamahnil proti policijski ladji.

»Ta ladja?« se je zavzel Ford v nenadnem presenečenju. »Kaj pa je bilo z njo? Ali veš?«

»Zasovražila me je, ker sem jo ogovoril.«

»Ogovoril si jo?« je vzkliknil Ford. »Kako to misliš?«

»Preprosto. Zelo sem bil zamorjen in dolgčas mi je bilo, pa sem šel in se priključil na zunanji računalnikov vtič. Na dolgo sva se pomenila, razložil sem mu svoj pogled na vesolje.«

»In kaj je bilo potem?« je vrtal Ford.

»Napravil je samomor,« je rekel Marvin in odklamal v Zlato srce.





Petintrideseto poglavje


Do večera je ladja Zlato srce pustila za seboj meglico Konjsko glavo že za nekaj svetlobnih let. Zaphod je ležal v naslanjaču pod majhno palmo na ladijskem mostu in skušal z velikim pangalaktičnim grlorezom spraviti svoje možgane v red. Ford in Trillian sta sedela v kotu in razpravljala o življenju in stvareh, ki izhajajo iz njega. Arthur pa se je spravil v posteljo; hotel je malo polistati po Fordovem Štoparskem vodniku po Galaksiji. Če mu je že grozilo, da bo moral v Galaksiji živeti, si je rekel, bi pač moral zvedeti kaj več o njej.

Naletel je na tole:

»Zgodovina sleherne pomembnejše galaktične civilizacije kaže prehod skozi tri različne in razpoznavne stopnje, Preživetje, Poizvedovanje in Izpopolnitev: pravijo jim tudi stopnje Kako, Zakaj in Kje.

Za prvo stopnjo je na primer značilno vprašanje Kako bomo jedli?, za drugo Zakaj jemo? in za tretjo Kam bi šli na kosilo?«

Dlje ni prišel, ker ga je zmotilo brnenje ladijskega interfona.

»Hej, Zemljan? Si kaj lačen, poba?« je vprašal Zaphodov glas.

»No ja, kaj malega bi že prigriznil,« je priznal Arthur.

»OK, fantek, dobro se primi,« je rekel Zaphod. »Oglasili se bomo v Restavraciji ob koncu vesolja.«





Opombe


[1] — Predsednik: polni naziv Predsednik imperialne galaktične vlade. Naziv imperialnise je obdržal, četudi je njegova raba anahronizem. Dedni vladar je že nekaj stoletij skoraj čisto mrtev. V poslednjih trenutkih umiranja so ga vtaknili v stasis, polje večne nespremenljivosti. Vsi njegovi nasledniki so že zdavnaj pomrli in to pomeni, da se je oblast brez hudih političnih bojev pomaknila po hierarhični lestvi za klin ali dva navzdol in je prešla na telo, ki je bilo nekdaj le cesarjev posvetovalni organ - na voljeno vladno skupščino na čelu s predsednikom, ki ga skupščina izbere izmed svojih članov. V resnici pa to telo nima nikakršne oblasti.

Še zlasti predsednik je zgolj figura — nobene politične moči nima. Vlada ga sicer voli, vendar za ta položaj ni treba dokazovati voditeljskih sposobnosti, temveč zmožnost dobro odmerjenih napadov besnila. Zaradi tega je izbira predsednika vedno do kraja sporna, vedno gre za bes vzbujajočo, a fascinantno osebnost. Njegova naloga ni, da bi vihtel žezlo oblasti, pač pa da bi od njega odvračal pozornost javnosti. Po tem merilu je Zaphod Beeblebrox eden najuspešnejših predsednikov, kar jih je Galaksija imela — od desetih let na položaju je že dve preživel v zaporu zaradi goljufije. Zelo zelo malo ljudi ve, da predsednik in vlada nimata nobene oblasti, od te peščice pa jih le šesterica pozna pravo središče politične moči. Večina drugih na tihem verjame, da se na poslednji stopnji odločanja skriva računalnik. Težko bi ustrelili še bolj mimo.

[2] — Pravo ime Forda Prefecta je izgovorljivo samo v zakotnem betelgeškem narečju, ki velja za praktično izumrlo že od Velikega katastrofalnega padca hrunga v gal./zvezd./ letu 03758, ko so izginile vse stare praksibetelske združbe na Betelgezi VII. Na vsem planetu je bil Fordov oče edini človek, ki je po nekakšnem izrednem naključju preživel Veliki katastrofalni padec hrunga, česar ni mogel nikoli zadovoljivo pojasniti. Dogodek je zavit v globoko temo: v resnici nihče nikoli ni ugotovil, kaj je hrung, in tudi ne, zakaj se je odločil pasti ravno na Betelgezo VII. Fordov oče je s široko kretnjo odgnal sumničenja, ki so neizogibno merila nanj, in se preselil na Betelgezo V, kjer je rodil sina-nečaka Forda; v spomin na svojo izginulo raso ga je krstil v starodavnem praksibetelskem jeziku.

Ker se Ford nikdar ni naučil izgovoriti svojega pravega imena, je oče ščasoma umrl od sramu, ki je v nekaterih galaktičnih predelih še vedno usodna bolezen. Sošolci so mu dali vzdevek Ix, kar pomeni v jeziku Betelgeze V »deček, ki ne zna pojasniti, kaj je hrung, in tudi ne, zakaj se je odločil pasti na Betelgezo VII«.